Začne se, kot vse več podobnih poljudnoznanstvenih publikacij, s precej osebnim predgovorom, ki je hkrati nagovor in opomin. Tom Turk, profesor za biokemijo na Biotehniški fakulteti ljubljanske Univerze, »potapljaški zanesenjak, odličen fotograf, predvsem pa vrhunski biolog«, kot ga predstavi recenzent, se v njem spominja svoje iniciacije, prve fascinacije s podmorjem ob zahodni istrski obali, in podobno kot pri nekaterih bolj literarno usmerjenih avtorjih, ali pa pri pionirju avtonomnega potapljanja JJ Cousteauju, ki se je po pol stoletja vrnil snemat opustošene in osirotele lokacije, na katerih je posnel prvenec, dolgometražni film Svet tišine, je ob pregledu prehojene poti izpostavljena ekološka nota; svarilo, da se je zdelo, da lahko morja pogoltnejo in predelajo vse, da jih je mogoče izkoriščati brez meja in pameti in nadzora, pa se je pokazalo, da se (človekov, zato brez krčmarja) račun ne izide. Čeprav je res, da je isti siloviti tehnološki napredek, ki omogoča prekomerno eksploatacijo morja, tokrat v službi predstavitve raznolikosti živalskih in rastlinskih vrst; knjigo ob njenem nedvomnem (poljudno)znanstvenem izhodišču, ki prečeše nekatere biogeografske značilnosti Sredozemlja in se potem zaustavi na njegovih najbolj številčnih, reprezentativnih in/ali živopisnih prebivalcih, od rastlin do sesalcev, odlikujejo predvsem izjemne fotografije več kot ducata sodelujočih fotografov. Sicer obstajajo nekatere ožje specializirane publikacije, namenjene strokovnjakom pri določanju vrst, recimo Ribe, rakovi i školjke Jadrana F. Grubišića izpred štirih desetletij, pa izdaje Oceanografskega inštituta iz Splita, specializirane publikacije, recimo o športnem ribolovu, vendar je tam fotografija vedno v ozadju, ta knjiga, ob Turkovi prejšnji o živalstvu Jadrana, pa je vizualno izredno razkošna, kot da bi izhajala iz fotografije ali se vsaj prilagajala obstoječim podobam organizmov, tem zahtevam pa sledi tudi kvaliteta tiska.