Morsko in še kako drugače neznatna Slovenija ima tudi uradno regatno superjadrnico! Zasnovano in projektirano, financirano in iz kompozitnih materialov izdelano na domačih tleh! Morsko raketo z jadri, s katero se lahko postavi najmanj ob bok (izdajmo, tekmovalni cilji so v resnici še višji!) tehnološko in gospodarsko razvitejšim državam, ki danes na svetu gospodarijo v jadralskem in siceršnjem svetu. Maxi Jena je bila izdelana v 10. mesecih. Lani maja so glave staknili arhitekt Andrej Justin, skipper Mitja Kosmina ter duhovni oče projekta Janko Kosmina, in maksi projekt je začel dobivati šele prve konture. Miselne in druge. Za začetek resne graditve Maxi Jene šteje 6. januar 2002, ko so pod streho specializirane ladjedelnice Meteor v Izoli pričeli s sestavljanjem kalupa. Odtlej se je potem pod Meteorjevo balonsko streho dogajalo mnogokaj. Od soočanja s težavami in mrzličnega iskanja hitrih odgovorov na tehnološko najbolj zahtevna vprašanja, pa do prav po otroško radostno izražanega veselja ob sprotnem premagovanju posameznih, prej skoraj vsem tujih tehnoloških raznoterosti in zadreg pri delu in ustvarjanju iz kompozitnih materialov, ko je postajalo vsem jasno, da bo doslej najbolj smeli slovenski projekt z jadri zanesljivo dočakal splovitev in krst. Pozneje, ko bo velikanka na morju vsestransko preizkušena in "strimana", pa seveda tudi uspešne in zmagovite regatne nastope na vseh najpomembnejših regatnih poljih v Sredozemlju. Pod streho ladjedelnice Meteor so od januarja delali ob petkih in svetkih, podnevi in ponoči, v mrazu in vročini. Domiselno in ravno prav lepo tekoči, a še vedno priložnosti primerno slovesni krst, ki se ga je udeležil tudi predsednik države Milan Kučan, je bil le še zadnja pika na vse opravljeno in konec vsega, kar se je v izdelavo Maxi Jene vpreženega delovnega tima strokovnjakov za kompozitne materiale dogajalo dolge mesece. Dolga vrsta uporabljenih tehnoloških novosti in pri nas še nikoli uporabljenih postopkov (brezhibno izdelani ženski kalup po tehnološkem postopku Istrana Umberta Petrič iča, načrt mehanizma nagibne kobilice, ki ga je podpisal Portorožan Valter Cergol, v taki velikosti sila zahtevna in za jadrnico razreda maksi prvič uporabljena tehnologija laminiranja trupa in palube- z vakuumsko infuzijo epoksi smol v karbonska vlakna, ki jo je razvil Nizozemec Arjen Koorevaar, in še kaj je bilo vmes) je bila potrebnih, da je jadrnica zdaj na vodi. In da se Trst in italijanski jadralski sosedje že panično bojijo, da jim nikoli kaj prida čislani slovenski sosedje ponovno ne speljejo Barcolane.