Ko se je sredi devetdesetih let slovenski visokošolski prostor začel odpirati, je temu botrovalo več razlogov. Za vedno večji delež mladih, ki so nadaljevali šolanje po srednji stopnji, naj bi povečali število vpisnih mest in popestrili ponudbo visokošolskih izobraževalnih programov. Ljudje, ki niso imeli možnosti za raziskovalno in izobraževalno delo znotraj obstoječih visokošolskih in raziskovalnih organizacij, naj bi tako dobili svojo priložnost. Očitna pa je bila tudi želja po prostorski dekoncentraciji visokega šolstva in raziskovanja ter po ustvarjanju možnosti za enakomernejši regionalni razvoj.Proces oblikovanja novih programov in visokošolskih ustanov je stekel razmeroma počasi. Njegovemu pospeševanju ni bilo namenjeno veliko javnih sredstev, zasebni kapital je bil še skromen in razpršen. To področje je bilo in ostaja zanj nezanimivo, saj lahko da kakovostne rezultate le dolgoročno, in to brez vidnih finančnih donosov. Zato se je vpis povečeval bolj na obstoječih univerzah kot na novonastalih visokih šolah in fakultetah. Postajalo je očitno, da bo naraščajoča množičnost visokošolskega izobraževanja, ki ji niso sledila zadostna vlaganja v kadre, prostore in opremo, začela ogrožati kakovost. Zato je bil ustanovljen Svet RS za visoko šolstvo, ki naj bi pospeševal proces oblikovanja novih programov in institucij, predvsem pa naj bi skrbel za presojo njihove kakovosti. Zaradi rastoče potrebe po evalvaciji oziroma ocenjevanju visokošolskih programov in ustanov je zakonodaja v začetku tega desetletja po zgledu drugih evropskih držav predvidela tudi ustanovitev neodvisne agencije za evalvacijo. Zmote visokošolske politikePo volitvah leta 2004 se je politika na področju visokega šolstva bistveno spremenila. Vlada je začela zagovarjati tezo, da je Univerza v Ljubljani prevelika, skupaj z mariborsko pa da sta tudi nekakovostni. Po njenem naj bi bilo mogoče kakovost dvigniti predvsem s pluralizacijo visokošolskega prostora, ki naj bi se kazala v sedmih do desetih univerzah v Sloveniji do leta 2010 in v konkurenci med njimi. Ta, v izhodišču neoliberalna politika se kljub številnim opozorilom o njeni zmotnosti in škodljivosti in kljub odstopu njenega glavnega protagonista, ministra Zupana, do danes ni bistveno spremenila.Ena od očitnih zmot tovrstne politike je, da je mogoče v majhnem prostoru, kot je slovenski, vzpostaviti konkurenčni visokošolski prostor in s tem povečati njegovo kakovost brez visoko strokovnega in neodvisnega organa za presojanje kakovosti. Skladno s tem prepričanjem naj ne bi bilo potrebno posebno javno nadziranje kakovosti, saj to vlogo opravlja trg. Zato še zdaj nimamo neodvisne javne agencije za kakovost, niti drugega ustrezno delujočega telesa. Senat za evalvacijo pri Svetu za visoko šolstvo je sicer nastal zaradi pritiskov notranje in zunanje javnosti, vendar mu manjkata tako neodvisnost od političnih in drugih interesnih skupin kot ustrezna podpora strokovnih služb, kakor v svoji nedavni presoji ugotavlja tudi ustavno sodišče.V evropskih državah je visokošolsko izobraževanje praviloma javna služba, ker je tržna regulacija prepočasna in jo spremljajo preveliki stroški. Visokošolski prostori so v veliki meri omejeni z nacionalnimi mejami zaradi jezikovnih in kulturnih razlik, ki naj bi jih prav visokošolsko izobraževanje utrjevalo in s tem prispevalo h krepitvi nacionalne identitete in kulturne raznolikosti. Pospeševanje mobilnosti študentov in učiteljev preko nacionalnih meja je namenjeno bolj medsebojnemu spoznavanju in sporazumevanju ter utrjevanju meril kakovosti kot pa poskusom ustvarjanja enotnega prostora. V pogojih množičnega visokošolskega izobraževanja si ni mogoče zamisliti ne množičnega izobraževanja domačih študentov na tujih univerzah niti da bi to izobraževanje v domačem prostoru opravljale tuje ustanove v tujem jeziku. Globalizacija je na tem področju omejena. Na drugi strani pa so domači visokošolski prostori tem bolj omejeni, čim manjše so države. Če si v Sloveniji še lahko zamislimo konkurenco pri izobraževanju menedžerjev, je govoriti o konkurenci v primeru, ko se na posamezne programe oziroma smeri študija vpiše po ena ali dve skupini študentov, več kot smešno. Taki programi namreč prevladujejo. Iz tega sledi, da kakovost visokega šolstva lahko zagotavljajo le notranje spremljanje in zagotavljanje kakovosti visokošolskih organizacij ter javna, a od neposredno zainteresiranih skupin neodvisna nacionalna ali mednarodna strokovna telesa. Kjer trg vendarle ima določeno vlogo, jo žal odigra mnogo prepozno – šele potem, ko to ugotovijo generacije diplomantov skupaj s svojimi delodajalci ali Zavodom RS za zaposlovanje.Druga velika zmota je, da je kakovostne visokošolske organizacije mogoče ustanavljati brez temeljnega raziskovanja, brez primerne koncentracije habilitiranih učiteljev, brez primernih prostorov in opreme in brez izdatnih finančnih sredstev. Dogaja se namreč, da pisci vlog za akreditacijo novih visokošolskih organizacij kot raziskovalne projekte navajajo seminarske in diplomske naloge svojih študentov ter razne ekspertize, izdelane po naročilu javnih in zasebnih organizacij. Obsežnejše in temeljne raziskave, ki bi tekle v povezavi z mednarodnimi partnerji, so zelo redke. Na seznamih visokošolskih učiteljev novih visokošolskih organizacij skoraj ni zaposlenih za nedoločen čas, veliko je upokojenih učiteljev, učiteljev z javnih univerz, ki nimajo soglasja za sodelovanje drugje, in honorarnih sodelavcev. Kot infrastrukturo navajajo hotelske in občinske dvorane, splošne knjižnice in podobno. Ob pomanjkanju finančnih virov, ki jih sicer obljubljajo ob ustanovitvi, zahtevajo koncesijska sredstva, ki jim jih država pogosto namenja, ne da bi povečevala realna sredstva za izobraževalno dejavnost v visokem šolstvu nasploh. Vprašanje, kako kakovostno je lahko izobraževanje v takih ustanovah, je tako lahko zgolj retorično. Še več, ker zanje ministrstvo ne zagotavlja dodatnih sredstev, temveč jim jih daje preko koncesij z odtegovanjem teh sredstev obstoječim javnim univerzam, ogroža kakovost tudi pri slednjih in povzroča nelojalno konkurenco.Škodljivost visokošolske politikeTretja zmota je prepričanje, da je z ustanavljanjem novih visokošolskih organizacij v regionalnih središčih mogoče pospešiti njihov razvoj. To prepričanje bi imelo podlago, če ne bi bilo tako tesno povezano s prej navedeno zmoto; če bi si torej vzeli čas in sistematično vlagali v raziskovanje, kadre in infrastrukturo. Mednarodno uveljavljena regionalna univerza bi bila lahko žarišče razvoja, pritegnila bi novo znanje, kreirala nova delovna mesta, podpirala razvoj regionalnega gospodarstva in javnega sektorja. Pri sedanjem pristopu pa se to prepričanje sprevrača v samoslepilo lokalnih voditeljev, ki ga podžigajo centralni voditelji iz Ljubljane. Na dan prihajajo argumenti, da je regionalno in celo lokalno visoko šolstvo potrebno za izobraževanje mladih v domačih regijah, da ne bi odhajali v večje centre. Seveda je popolna zmota, da lahko neka regionalna univerza ponudi vse za regijo potrebno znanje. Brez študentov in učiteljev iz drugih regij in mednarodnega prostora ne more prerasti ravni vaške univerze, kar pa je hkrati skregano s konceptom univerze same.Na podlagi zmotnih prepričanj žal Ministrstvo RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo sprejema konkretne ukrepe, ki visokemu šolstvu v Sloveniji povzročajo vse večjo škodo. Med njimi naj omenimo dva najbolj očitna. Kljub poudarjanju konkurence ministrstvo še vedno arbitrarno razporeja vpisna mesta v posamezne visokošolske institucije in programe. To dela celo za izredni študij, ki ga študenti plačajo sami. Pri tem odteguje vpisna mesta in denar javnim univerzam, katerih ustanovitelj je, in jih daje novim zasebnim ustanovam. Tako študentom onemogoča svobodno izbiro zavodov in s podeljevanjem koncesij zasebnim ustanovam troši javna sredstva za izvajanje programov, za katere hkrati trdi, da dajejo preveč diplomantov. Pri tem ga ne moti dejstvo, da poslabšuje razmere za kakovostno delo na univerzah, kot je ljubljanska, ki se uvršča med pet odstotkov najboljših na svetu po lestvicah, ki jih je samo ministrstvo v resoluciji o nacionalnem programu visokega šolstva 2007–2010 postavilo kot enega glavnih kriterijev presojanja kakovosti. Še več, vztrajno se izogiba evalvaciji novih zavodov in verjame v njihove obljube o kakovosti. Skratka, opravek imamo z dvojnim absurdom v obliki administrativnega pospeševanja konkurence ter zmanjševanja kakovosti visokega šolstva namesto njenega povečevanja. Javna sredstva, porabljena za privatizacijo, bi bilo mnogo bolje vložiti v agencijo za kakovost, ki bi postavljala jasne kriterije delovanja tako javnim kot zasebnim, tako obstoječim kot novim zavodom.Največja dolgoročna škoda nastaja pri delovanju Sveta za visoko šolstvo z njegovimi tremi senati: za akreditacije, evalvacije in habilitacije. Očitno se Svet postavlja predvsem v vlogo pospeševalca odpiranja, pluralizacije in privatizacije visokošolskega prostora in ne v vlogo skrbnika njegove kakovosti. Kako bi si sicer lahko razložili akreditacijo 24 novih visokih šol, med njimi 18 zasebnih, v zadnjih treh letih? Pri tem Svet ni evalviral še nobenega zavoda, niti fakultete. Je pa ministrstvo v istem času zasebnikom podelilo 20 koncesij za izvajanje študijskih programov. Še več, iz novih šol bi radi delali univerze, še preden so pripeljale prvo generacijo študentov do diplome. Te bi gojile podiplomsko in doktorsko izobraževanje in podeljevale ustrezne naslove, čeprav še na dodiplomskem nimajo izkušenj. Da njihove kakovosti ne preverjata ne neodvisna agencija za kakovost ne trg ali kdorkoli drug, pa smo itak že omenili. Dober primer za to je zadnja medijsko razvpita vloga za ustanovitev tako imenovane Nove univerze na Brdu pri Kranju.Logika, po kateri naj bi pospeševali množično ustanavljanje visokih šol, fakultet in univerz, trg pa naj bi omogočil preživetje najboljšim, ni draga le za državo, temveč predvsem za generacije mladih in njihove starše, ki ne bodo imeli sreče pri izbiri šole. Lahko se zgodi, da bo nehala delovati, še preden bodo vpisani študenti doštudirali, vrednosti njihovih diplom pa trg dela kljub javni veljavnosti ne bo priznaval, ker delodajalcev v zasebnem sektorju k temu nihče ne more prisiliti.Primer Nove univerzeZa boljšo ilustracijo aktualne visokošolske politike si pobliže poglejmo zadnji predlog za peto in hkrati prvo zasebno univerzo v Sloveniji. V vlogi za Novo univerzo preberemo, da bi jo rade ustanovile tri fakultete: Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici in Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Prva je začela delovati v študijskem letu 2001/02, druga v študijskem letu 2006/07 in tretja v študijskem letu 2007/08. Prvo vprašanje, ki bi si ga moral postaviti vsakdo, ki ima opraviti z ustanavljanjem take univerze, je, kje in kako so dokazale svojo kakovost in kdo jih je evalviral. Drugo vprašanje je, kakšen univerzum znanja bi predstavljala taka univerza, ki ne pokriva dobro niti področja družboslovja. To bi bilo podobno tako imenovanim specializiranim univerzam, ki jih naš prostor ne pozna, kjer pa v Evropi so, jih razen nekaterih izjem spet povezujejo v večje univerze.Bodoči učiteljski zbor Nove univerze naj bi sestavljalo 34 habilitiranih učiteljev. Med njimi bi jih bilo le 11 v rednem delovnem razmerju, drugi bi sodelovali pogodbeno ali dopolnilno. Trenutno je v rednem delovnem razmerju na vstopajočih fakultetah le eden! Veliko jih dela na obstoječih javnih univerzah in za sodelovanje z drugimi visokošolskimi zavodi (še) nimajo dovoljenja delodajalca. Med navedenimi 11 učitelji, ki jih kaže jemati kot ključne, so vsaj trije že upokojeni, kar velja tudi vsaj še za dva od pogodbenih. Le štirje od vseh so bili v zadnjem obdobju vključeni v znanstvenoraziskovalno delo. Tako šibkega ekspertnega potenciala ne premore nobena fakulteta Univerze v Ljubljani, niti posamezni oddelki na fakultetah. Ob tem, da omenjene tri fakultete vpisujejo že več kot 1300 študentov, pride na enega predvidenega učitelja več kot 38 študentov. Že omenjena Resolucija o NPVŠ pa postavlja za cilj razmerje 1:20. Ker večina ne bi bila zaposlena za poln delovni čas, je v resnici številčno razmerje med učitelji in študenti še mnogo slabše. Za primerjavo: Univerza v Ljubljani, ki ima po mnenju kreatorjev aktualne visokošolske politike težave z zagotavljanjem kakovosti, ni zadovoljna z razmerjem 22 študentov na enega učitelja.Nova univerza naj bi od skupno 18 ponujala kar 8 magistrskih in štiri doktorske programe in seveda podeljevala doktorate znanosti. Pa vendar razen omenjenih štirih raziskovalcev ne more predstaviti nobenega resnega raziskovanja oziroma ustvarjanja znanja. V elaboratu je znanstvenoraziskovalna dejavnost predstavljena kot »usmeritve«. Veliko je obljub in nobenih konkretnih projektov. Za primer: »Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije izvaja znanstvenoraziskovalno dejavnost v obliki mentorskega sodelovanja profesorjev pri izvajanju znanstvenoraziskovalnih nalog v okviru magistrskih del kandidatov za naziv magistra znanosti.« Predvidenih 34 profesorjev je v zadnjih sedmih letih objavilo na osebo povprečno 0,7 znanstvenega članka na leto, sedemnajstim podatkovna baza COBISS pokaže tri članke ali manj, sedmim pa celo ničlo! Tudi mednarodno sodelovanje je predstavljeno v obliki obljub o izmenjavi študentov in učiteljev, o vpisovanju tujih študentov, o skupnih programih in podobno. Nikjer ni podatkov o dejanskih izmenjavah, programih in projektih. Zasledimo le navedbo, da ima Fakulteta za podiplomske in državne študije svojo filialo v Podgorici.Kot infrastrukturo za izvajanje svoje dejavnosti Nova univerza v svojem elaboratu navaja hotelske dvorane na Brdu in v Novi Gorici, sejno sobo Mestne občine Nova Gorica, prostore nadškofije v Mariboru in podobno. Glavna knjižnica za študente naj bi bila splošna knjižnica Franceta Bevka v Novi Gorici. Specializirano knjižnico naj bi imela tudi Fakulteta za podiplomske in evropske študije, vendar o njej ni podatkov o prostorih, gradivu, zaposlenih itd.Kot posebno zanimivost kaže omeniti tudi, da so na listi predvidenih profesorjev Nove univerze vsaj dva aktualna ministra, en veleposlanik, najmanj dva člana Sveta RS za visoko šolstvo, en član senata in trije člani komisij Sveta za visoko šolstvo, najmanj en funkcionar ustavnega sodišča, državni sekretar in tako dalje, kar kaže na posebno zainteresiranost aktualne politične oblasti za to institucijo.SklepNavedeni primer, katerega podrobnejša analiza ni potrebna, dovolj dobro ponazarja, kam nas vodi sedanja visokošolska politika. Za urejeno akademsko okolje je to nezaslišano. In če uspe predlog Nove univerze, ji bodo sledile tudi druge, po enakih merilih in postopkih. Madež nekakovosti pa se bo razlil čez ves visokošolski prostor v Sloveniji, podobno kot se je to zgodilo v številnih tranzicijskih državah v prejšnjem desetletju. V teh razmerah bo težko ohraniti verodostojnost in ugled obstoječih javnih univerz, zlasti v mednarodnem prostoru. Zato naše nasprotovanje visokošolskemu rokohitrstvu ni namenjeno le zaščiti interesov obstoječih javnih univerz, temveč je to boj za ohranitev veljavnosti diplom vseh, ki so na teh univerzah diplomirali, in mlade generacije, ki se šele odloča za študij.Naj pri tem izrecno poudarimo, da nismo proti ustanavljanju novih visokošolskih zavodov, javnih in zasebnih. Toda ti naj bodo kakovostni. Če naša država sama ne zmore presoje kakovosti visokega šolstva, naj, dokler ne bo ustanovljena neodvisna agencija za kakovost, vsaj ob ustanavljanju novih univerz predloge zanje da v presojo uglednim mednarodnim institucijam. Če se nove visoke šole in fakultete ustanavljajo na podlagi obljub predlagateljev, potem bi te ustanove, preden bi jim združenim država priznala status univerze, že morale dokazati svojo kakovost v praksi. Ustanavljanje novih univerz na kredit namreč prinaša previsoke obresti. Prepričani smo, da tudi za politiko.Dr. Ivan Svetlik je prorektor, Aljuš Pertinač pa vodja službe za sistemske zadeve Univerze v Ljubljani.o se je sredi devetdesetih let slovenski visokošolski prostor začel odpirati, je temu botrovalo več razlogov. Za vedno večji delež mladih, ki so nadaljevali šolanje po srednji stopnji, naj bi povečali število vpisnih mest in popestrili ponudbo visokošolskih izobraževalnih programov. Ljudje, ki niso imeli možnosti za raziskovalno in izobraževalno delo znotraj obstoječih visokošolskih in raziskovalnih organizacij, naj bi tako dobili svojo priložnost. Očitna pa je bila tudi želja po prostorski dekoncentraciji visokega šolstva in raziskovanja ter po ustvarjanju možnosti za enakomernejši regionalni razvoj.