Kar je bilo nekaj desetletij nazaj eksperimentalni postopek, ki so ga opravljali na maloštevilnih visoko specializiranih klinikah (največkrat povezanih z akademskimi institucijami), je danes običajna operacija povsod po svetu. Ker pa je mogoči dobavitelj notranjih organov še vedno samo človek, so v postopkih transplantacije mogoče hude etične dileme in surove zlorabe, zato večina držav vsaj formalno strogo nadzira transplantacije in pravno sankcionira zlorabo teh postopkov. Toda transplantacijski posegi so danes predvsem v tretjem svetu sprivatizirana dejavnost zasebnih klinik, ki se spretno izogibajo pravnemu nadzoru in služijo potrebam petičnih. In jedro zla, ki ovija trgovino s človeškimi organi, je v povpraševanju, ki je veliko večje od ponudbe. Samo v ZDA je na čakalnih seznamih za različne organe več kot 50 000 ljudi. Zato na humusu podivjanega kapitalizma, ki dnevno proizvaja vedno večji razkorak med revnimi in bogatimi, raste črni trg s človeškimi organi. Presežki kapitala in 'presežna' telesa revežev, ki so reducirana na rezervne dele, so oblikovali tržišče, ki obljublja določenim posameznikom primernega premoženjskega statusa, živečim povsod po svetu od amazonskega bazena do omanske puščave upanje v čudežno podaljšanje življenja. V zadnjih desetletjih se je odstotek preživelih vrtoglavo povečal, čeprav se številke razlikujejo glede na državo, regijo, kakovost in vrsto organa (od živega ali možgansko mrtvega darovalca) ter glede na dostopnost ciklosporina, zdravila, ki preprečuje zavrnitvene odzive telesa na tuj organ. Stopnja smrtnosti zaradi okužb in hepatitisa je večja v nekaterih regijah t. i. tretjega sveta, kjer so najbolj iskani živi donatorji organov, katerih zdravstvenega stanja pred operacijo ne preverjajo.