Niso imele le represivne vloge; poudarjena je bila tudi njihova humanitarna vloga. V globalnem smislu so definirale in »ustvarile« stare ljudi kot posebno kategorijo prebivalstva in prispevale k njihovi diferenciaciji iz družbe. Zato je na simbolni ravni moderna družba s tovrstnimi institucijami dosegla več kot znotraj njih z disciplino in institucionalno ureditvijo. Na kategoriziranje starih ljudi v posebno družbeno skupino so vplivale že ubožnice. Njihova vloga je bila paradoksna, saj so v času svojega obstoja (konec 19. in v začetku 20. stoletja) starim ljudem zagotavljale eksistenco, po drugi strani pa so bili življenjski pogoji v njih tako slabi, da so postale sinonim za revščino. Stari ljudje so tudi po njihovi zaslugi dobili status revnih, odvisnih, nesposobnih, neproduktivnih in ranljivih članov družbe. Še danes so pogoste stereotipne predstave, da so stari ljudje odvisni od drugih, nesamostojni, da potrebujejo pomoč. Torej je za njih najprimernejše življenje v instituciji. Povezava ubožnic z današnjimi institucijami za stare pa ni zgolj naključna, saj so številne ubožnice v svetu in pri nas kratko malo preimenovali v domove za stare, življenjske razmere v njih pa so ostale enake. Katz (1996) navaja tovrstne primere v ZDA, Veliki Britaniji in Kanadi. Meni (1996: 59), da so domovi za stare nastali bolj po pomoti in ne kot posebej načrtovane institucije za staro populacijo, povsod pa je bil cilj institucionalna diferenciacija stare populacije, ne glede na to, kako humane ali nehumane so bile življenjske razmere v njih. Težišče omenjene problematike ni v različnem poimenovanju institucij (pri nas zasledimo ubožnice, hiralnice, domove onemoglih, domove počitka), niti ne v predstavljanju slabih življenjskih razmer v njih, ampak zlasti v prispevku tovrstnih institucij k oblikovanju specifičnega odnosa do starejše populacije. Na eni strani so ubožnice v preteklosti (kakor domovi za stare danes) označevale diferenciacijo zadnjega obdobja človekovega življenja. Na drugi strani so definirale in »ustvarile« populacijo starih ljudi kot posebne kategorije prebivalstva. Ubožnice niso izpolnile zastavljenih ciljev in niso rešile družbe pred perečim problemom revščine in odvisnosti. Dejansko so bile same prostor revščine in odvisnosti. Tudi ta prostor je bilo treba spremeniti in pokazati njegovo humanitarnejšo plat. Nastale so specializirane institucije, ki naj bi posameznim skupinam revnih ljudi ponudile več zdravstvene pomoči in kontrole. Tako so, na primer, v New Yorku v