Sodeluje tudi v skupini onkologov, ki so pripravili predlog bodočega državnega programa za nadzor raka, v katerem menijo, da bo za to, da v Sloveniji izboljšamo ozdravljivost raka, treba drugače organizirati onkološko dejavnost. »Nimamo pravil igre. OI kot edina specializirana inštitucija za diagnostiko in zdravljenje raka omogoča zdravljenje približno polovici novoodkritih bolnikom v Sloveniji, drugi bolniki pa se zdravijo v preštevilnih ustanovah pod zelo različnimi pogoji diagnostike in zdravljenja.« Težava ni toliko v opremi teh bolnišnic kot v pomanjkanju v onkologijo usmerjenih specialistov v diagnostiki, kirurgiji in internistiki. Avtorji programa zato predlagajo, da naj se onkološko zdravljenje izvaja le v nekaj bolnišnicah, ob OI in v Kliničnem centru še v Mariboru in morda v eni od primorskih bolnišnic. »Ni smiselno, da na več mesecev trajajoče ambulantno zdravljenje z onkološkimi zdravili bolniki iz vse Slovenije prihajajo v OI. Kakovostno zdravljenje bodo morale zagotavljati v onkologijo usmerjene bolnišnice, v njih pa bo moral biti bolnik obravnavan celostno, od začetka do konca,« poudarja Lešničar. Opozarja, da se bo država ob naraščajočem bremenu raka morala tega zavesti in prioritete na področju zdravstva prerazporediti skladno z epidemiološkimi dejstvi. Temu zdaj ni tako in je breme naraščajočih finančnih in kadrovskih potreb v onkologiji prepuščeno OI. Ob tem, da je onkologija danes prioriteta evropskih zdravstvenih politik, pa bi se zdravstvena politika morala tudi zavedati, da 60.000 onkoloških bolnikov pomeni že znaten del volilnega telesa, razmišlja strokovni direktor OI.