Izvorne celice imajo izjemno veliko možnosti, saj se lahko razvijejo v številne različne celice telesa: vsaka nova lahko ostane izvorna, lahko pa postane katera koli druga z bolj specializirano funkcijo, denimo mišična celica, možganska, kožna, jetrna, rdeča krvna celica. Nadaljnje študije in raziskave bodo pomagale doumeti, kako se spreminjajo v množico specializiranih celic, ki sestavljajo posamezne organe oziroma organizem. Pomen izvornih celic je v njihovi sposobnosti rasti in specializacije v želeno celično tkivo. Z leti izvorne celice izgubijo kakovost, zmanjša se njihovo število, zato je pomembno, da se shranijo tedaj, ko so na vrhuncu moči – ob rojstvu. Obstajata dve vrsti zdravljenja z izvornimi celicami: avtološko in alogenično. Z avtološkimi transplanti bolnik prejme izvorne celice iz njegove lastne krvi, pri alogeničnem zdravljenju pa prejme izvorne celice, ki jih je doniral nekdo drug. Že desetletja medicina uporablja alogenične transplante, pridobljene iz izvornih celic v kostnem mozgu, denimo pri zdravljenju levkemije, ko bolan kostni mozeg nadomestijo z zdravim. Popkovnično kri so začeli pogosteje uporabljati po letu 1988, ko so francoski strokovnjaki izvedli njeno prvo uspešno presaditev. Takrat so se porodile tudi zamisli o bankah za javne namene – matere so darovale kri, da so jo testirali, tipizirali in shranili, vzpostavili so registre, v katerih je bila dostopna bolnikom po vsem svetu. Popkovnična kri koristi le otroku, ki mu je bila odvzeta, ali drugim tkivno skladnim otrokom – možnost, da ustrezajo sorojencem, je 1:4.