Omenili smo že, da ima naše telo za obrambo pred sovražnimi mikrobi učinkovito orožje: imunski sistem. Sestavljata ga dve veliki skupini celic: celice, ki tvorijo sistem naravne odpornosti in celice pridobljene odpornosti. Kot že ime pove, gre pri slednjih za protitelesa, ki se v našem telesu tvorijo po okužbah. Vsaka prebolena okužba namreč v našem telesu pusti sled, ki jo imunski sistem naslednjič prepozna in takoj ustrezno napade. Včasih je napad tako učinkovit, da za boleznijo do konca življenja ne zbolimo več. Rečemo, da smo si pridobili trajno imunost. Tak primer so norice: ko jih prebolimo enkrat, smo jih rešeni za vselej. Celice prirojene odpornosti so tiste, ki mikrobe napadejo brez pomisleka in takoj, ko jih zaznajo. Ker so slabo oborožene, je žrtev med njimi veliko. Zaznamo jih kot bolezenske znake. Najpomembnejša predstavnika teh celic so nevtrofilci, ki napadalce preprosto pojedo, vendar pri tem umrejo tudi sami in se iz telesa izločijo kot gnoj, ter makrofagi. Sovražnika oblijejo s kemičnim orožjem, hkrati pa začnejo izločati posebne kemične snovi, ki ostalim, specializiranim celicam obrambe sporočijo, da potrebujejo pomoč. Namen nevtrofilcev in makrofagov ni uničenje sovražnika, pač pa njegova oslabitev do te mere, da se lahko v boj vključijo specializirane celice pridobljene imunosti. Gre za tri vrste celic: limfocite T (ubijalci), limfocite B (izdelovalci protiteles) in celice pomagalke. Vsi skupaj izdelajo zapleteno strategijo za ciljno usmerjeno obrambo, ki je tako učinkovita, da na koncu uniči vsiljivce. Ravno zato je krepak imunski sistem tako zelo pomemben: močnejši, kot je, prej in bolj učinkovito bo opravil svojo nalogo.