sinteza zamre, zaustavi pa se tudi transport mineralov, ki poteka po ksilemu. Po notranjosti lista se ogljikov dioksid in kisik premeščata po medceličnih prostorih, ki so razviti v listni sredici, še posebej izrazito v gobastem tkivu. Alge z zagotavljanjem oblike telesa v vodi niso imele težav, saj s pridom izkoriščajo vzgon. Na kopnem je drugače: da so se rastline lahko postavile pokonci in se spustile v tekmo za svetlobo, so razvile različna oporna tkiva tkiva. Najpomembnejše oporno tkivo višjih rastlin je že sam ksilem, ni pa edino. Oporna tkiva so zlasti pomembna v steblu in koreninah. Višje rastline so na kopnem zavladale zato, ker so se z zgradbo svojega telesa dobro prilagodile razmeram zunaj vode. V osnovi gre pri razčlenitvi rastline na korenine, steblo in liste za delitev dela med organi, ki so s svojo obliko in zgradbo kar najbolj prilagojeni za naloge, ki jih opravljajo: stebla so, na primer, v prerezu večinoma okrogla, ker s takšno obliko najbolje prenašajo dinamične obremenitve; listi so ploski, da prestrežejo čim več svetlobe in da svetloba seže do vseh celic, kjer poteka fotosinteza. Diferenciacija rastlinskega telesa je bila mogoča zaradi diferenciacije in specializacije celic in tkiv. V enocelični algi opravlja ena celica vse življenjske naloge, visoko specializirana celica v mnogoceličnem organizmu pa opravlja eno samo nalogo, toda to zelo učinkovito; temu je tudi prilagojena s svojo zgradbo. V mnogoceličnih algah se je steljka že razčlenila, toda celice so tudi v navideznih tkivih le malo diferencirane. Največjo stopnjo diferen-