Da se zaradi grožnje tuje konkurence že kar nekaj časa govori, da bi bilo nujno imeti vsaj dve močnejši domači bančni skupini (okrog NLB in NKBM), ki bi ju lahko spremljala še kakšna manjša specializirana banka, ni treba več ponavljati. Težje je skupini (ali skupine) sestaviti, saj so se vsi dosedanji poskusi vodstev bank sfižili v veliki meri zaradi njihove lokalne utesnjenosti, tam, kjer se je pokazal morebitni uspeh, pa zaradi posega oblasti. Tako se denimo lahko spomnimo prvih resnih pogovorov med NLB in SKB banko, ko je bolj glasno protestirala vlada, a tudi centralna banka nad poroko ni bila ravno navdušena. Izmaličile so se tudi vse druge kombinacije možnih porok posameznih regionalnih bančnih simpatizerjev. Vse je ostajalo v rokah središča. To središče je hkrati z žegnom k ljubljansko-dolenjski poroki zavrnilo snubljenje med Abanko in SKB banko. Slednja, več kot očitno večno nesrečna nevesta, je tako spet ostala na prepihu in kot princ na belem konju se ji ne ponuja nihče drug kot NKBM s podporo centralne banke, seveda. Tako vsaj lahko razumemo izjavo guvernerja Arharja, da ne vidi ovir za združevanje že privatizirane (tudi s tujci, op. p.) in še državne banke.