Večina slovenskih kulturnjakarskih dušebrižnikov še vedno dobi ortikarijo, ko sliši, da se umetniška dela ne glede na to, ali so nastala pred nekaj stoletji, pred nekaj desetletji ali pa so takorekoč še sveža prišla iz ateljejev ustvarjalcev, mlajših od trideset let pojavljajo na trgu, se pravi, v zasebnih galerijah (ki so vse brez izjeme prodajne, zato njihovih lastnikom v normalnih državah ne pride na misel, da bi to ob oglaševanju razstav posebej izpostavljali), na avkcijah in na umetnostnih sejmih. Zlasti prireditve sejemskega tipa se jim zdijo nekaj nezaslišano »profanega«, ker imajo po svoji naravi in osnovni namembnosti komercialni značaj, ki je v eklatantnem nasprotju s prevladujočo doktrino v slovenskih logih, kjer je vse, kar vsaj malce diši po umetniškosti, vsaj posvečeno, če ne kar naravnost sveto in zategadelj nedotakljivo. Pragmatični in promocijski vidik sejmov, na katerih se za 5 do 8 dni zbere med 120 in 250 galerij, grafičnih in fotografskih založnikov, izdajateljev strokovnih knjig in periodike z izbranimi predstavitvami umetnin in publikacij, ki so vse na voljo potencialnim kupcem, tako zasebnim zbiralcem kot oblikovalcem korporativnih zbirk ter seveda muzejem in javnim zbirkam (velik del razstavljene literature pa je navadno moč kupiti z znatnimi popusti), očitno v teh krajih nikogar od pristojnih za prepoznavnost slovenske umetnostne produkcije v mednarodnem kontekstu ne zanima, kajti če bi jih, ne bi s tolikšno brezbrižnostjo zavračali podpore tistim dvem, trem slovenskim galerijam, ki bi s kakovostjo svojih razstavnih programov vsekakor sodile vsaj na vodilne (Basel, Pariz, Madrid, Chicago, Köln) svetovne umetnostne sejme, prav nič pa ne bi bilo narobe, če bi se pojavile tudi na kakšnem manjšem, geografsko bližjem ali pred kratkim ustanovljenem (Bologna, Torino, Berlin, Bruselj, Strassbourg, Frankfurt, Miami Beach...). V zahodnoevropskih državah sejemske predstavitve finančno podprejo nacionalne gospodarske zbornice in specializirane agencije pri zunanjih ministrstvih ali drugih vladnih institucijah (AFAA, British Council, Pro Helvetia, Goethe Institut in podobne), na Slovenskem pa je v te namene zgolj občasno na voljo le nekaj drobiža iz večkrat prazne kot polne malhe Ministrstva za kulturo (če se glede na njegove iracionalne, včasih do absurdnosti pritirane delitvene ključe, vendarle od kod izbrska kakšna rezerva). O kakšnem načrtni dejavnosti v smislu preseganja tega klavrnega položaja zaradi zapovedanega modela mišljenja in ideološke indoktrinacije, na kateri temelji slovenska kulturna politika, predvsem pa zaradi omejenega miselnega dosega osebkov, ki jo kreirajo, vodijo in usmerjajo, zato še dolgo ne bo niti sledu.