Ti teleskopi so kmalu zablesteli z dodatkom, ki je med amatersko srenjo povzročil pravo revolucijo. Šlo je za t. i. GO-TO tehnologijo usmerjanja in vodenja teleskopa, ki je postala jabolko spora med obema proizvajalcema. Seveda se igračka ni po naključju pojavila nekako v času največjega buma osebnih računalnikov. Saj je tudi šlo za majhen specializiran računalnik s kar zajetno bazo podatkov o zvezdah, meglicah, galaksijah, zvezdnih kopicah, pa tudi z zmožnostjo preračunavanja trenutnih položajev planetov, Sonca in Lune, brez katerih bi bila stvarca le nekakšen polizdelek. Napravico, učeno imenovano hand-controller, je bilo mogoče s kablom prek posebnega vhoda na podstavku povezati s teleskopom, ki je moral biti opremljen z dvema elektromotorjema za krmiljenje po dveh pravokotnih oseh. Tako je bil teleskop lahko azimutalno ali pa s cenenim mehanskim dodatkom ekvatorialno-polarno nastavljen. Že prva preprostejša možnost je omogočala vodenje teleskopa v katero koli točko na nebu, kontroler pa je računal ustrezne premike motorjev po obeh oseh ter s tem nenehno in tako rekoč sproti usmerjal teleskop v izbrani objekt. Se razume, da je takšno kompliciranje nujno potrebno zaradi tega, ker se Zemlja vrti okoli svoje osi, objekti v vesolju pa so zaradi velikanske razdalje relativno pri miru oz. njihovih resničnih premikov prav na hitro ne opazimo. Pri drugi možnosti je šlo za usmerjanje ene od teleskopovih osi vzporedno z osjo sever-jug, torej približno proti zvezdi Severnici. Potem je med opazovanjem izbranega objekta deloval le še en motor, kar je posebno ugodno pri astrofotografiji. To velja še dandanes, ne glede na dejstvo, da zdaj astronomi amaterji na veliko uporabljajo digitalne zrcalno refleksne naprave. Kakor koli, naprava je imela nekaj manjših omejitev in vseeno ni bila namenjena povsem neukemu uporabniku, kar je seveda takoj zmanjšalo njeno tržno zanimivost. Najprej je morala vedeti, koliko je ura, potem pa še, kje se opazovalec nahaja, tj. geografsko širino in dolžino, odvisno od izbranega postopka začetnega usmerjanja teleskopa z eno ali dvema zvezdama. Naprava je torej morala dobiti vsaj nekaj informacij od operaterja, da je potem res delovala. Za silo je sicer šlo tudi brez tega, pa vseeno. Ta revolucionarni dodatek je omogočil amaterjem, da so s teleskopom v eni noči poiskali res veliko objektov s preprostim pritiskom na tipko GO-TO, potem ko so jih izbrali iz obširne baze kontrolerju poznanih objektov različnih tipov -- od galaksij, meglic, planetov itd. Tako je npr. Meade standardno ponujal bazo podatkov za okoli 64.000 objektov na teleskopih serije LX-200, lahko pa tudi manj, pač odvisno od izvedbe. Vsekakor je število neprimerno večje, kot bi si kdo nebesnih teles zares želel videti v vsem življenju, kaj šele v eni noči. S povezavo z ustreznim programom vrste »zvezdna karta« na prenosniku pa je bilo mogoče podatkovno bazo zlahka nadgraditi na več milijonov zvezd in drugih teles.