Miniji se delijo na prototipe in serijske jadrnice, pri čemer so slednje hendikepirane z dodatnimi omejitvami in zato manj kompetitivne. Tekmovalna kampanja s serijskim minijem je preprostejša in cenejša za okroglih 45.000 evrov jih z veseljem izdela eden od verificiranih brodograditeljev. Serijaši so zvečine ljudje, ki imajo pod palcem dovolj, da si lahko privoščijo avanturistični hobi, ali pa mladi jadralci, ki nabirajo prve globokomorske izkušnje. Serijski miniji se izjemoma uvrstijo med prvo deseterico. Prototekmovalci se zahtevne gradnje lotevajo večinoma v lastni režiji, včasih z voluntaristično pomočjo strokovnjakov, ki na projektu preizkušajo nove konstrukcijske rešitve. Srečni posamezniki se ponašajo s tako izdatnim proračunom, da izdelavo lahko prepustijo specializiranim proizvajalcem. Hi-tech rešitve so deviza dneva, čeprav je res, da skoraj nikoli ne zmagajo najekstremnejši in posledično najbolj zapleteni dizajni. Nekateri tekmovalci izdelajo jadrnice po svojem načrtu, neredko z velikim uspehom: Sebastien Magnen je doslej edini zmagal dvakrat, Samuel Manuard in Pierre Rolland letos veljata za vroča favorita. Cena celotne kampanje je od 50.000 do 100.000 evrov. Načeloma je popolnoma opremljena in verificirana barka po šestih mesecih v vodi, sledi leto in pol priprav in kvalifikacij in nato, če gre vse po sreči, težko pričakovani štart. Najhitrejši se na cilj pripeljejo v mesecu dni. Jadrnice nimajo motorja, edini vir energije je solarni panel ali dva, ki se s krme nastavljata soncu. Če gre kaj narobe, crkneta avtopilota in brez njiju je tekmovalec tako rekoč mrzel. Miniji so robustna plovila, nesreče so redke, pa še tem večinoma botruje človeški dejavnik. Izid je odvisen predvsem od sposobnosti posameznega tekmovalca. Znanje, vzdržljivost, pogum in občutek za mero z obveznim kančkom sreče so sestavine zmagovalne kombinacije. Drži hitrost, ne zlomi ničesar, je mantra vseh oceanskih solo jadralcev. Mini je fenomenalna jadrnica, občutek za krmilom je, kot bi držal tuno za rep. Izjemno velika površina jader pretvori vsako sapico v zavidanja vredno hitrost, hidrodinamična krma omogoča glisiranje že pri zanemarljivih vetrovih. Manevri so dokaj težavni samo dve roki in toliko različnih vrvi. Do krmarjev so miniji neprizanesljivi, prijel se jih je vzdevek pralni stroji. Po morju divjajo kot pobezljana teleta, minimalistični kokpit neprestano zalivajo valovi. Da bi se izognili konstantnemu čemenju v slani luži, sedijo krmarji na plastičnih stolih z odrezanimi nogami. Izjemno natančna krmila kaznujejo vsako nepozornost z drastično izgubo hitrosti ali še s čim hujšim. Notranjost jadrnice je popolnoma zabasana z jadri, opremo, s tanki za vodne balaste ali z mehanizmom pomične kobilice. Šele čisto v premcu je špartansko ležišče, ki pa v glavnem sameva. Tekmovalci morajo poleg jadralskih spretnosti in anatomije svojega bolida do obisti obvladovati še navigacijo, vreme in predvsem samega sebe. Med potjo do Brazilije spijo povprečno tri ure na dan, v petnajst- do dvajsetminutnih koščkih. Čutna deprivacija in vedno grozeča morska bolezen lahko resno načneta tekmovalčeve psihofizične sposobnosti. Vreme je težava številka dve. Jadralci med regato nimajo nobenega stika z zunanjim svetom, ne vejo niti tega, ali so prvi, petnajsti ali trideseti. Edina izjema je oddajnik z dometom 30 milj, s katerim lahko v težavah vzpostavijo stik s spremljevalnimi plovili. Od navigacijske elektronike je dovoljen samo GPS, no, pa navaden radijski sprejemnik, s katerim na srednjih valovih lovijo splošne vremenske napovedi: nad Azori anticiklon, pred maroško obalo ciklon. Najresnejši tekmovalci sodelujejo z meteorologi ti jim izdelajo dolgoročne vremenske napovedi, preostalo so izkušnje, intuicija, nos.