Ko torej kriminolog dr. Petrovec poziva, naj zaupamo pravosodju, mu je treba načelno pritrditi, a bianco čeka ne more biti: pravo ni dogma, v katero se brez vprašanj veruje, ampak le medčloveški (pa četudi strokovni) dogovor. Pri njegovem uveljavljanju so mogoče tako človeške zmote kot uzakonjene krivice (na primer rasistični zakoni); in ker je bilo pravo v zgodovini moško, je (bilo) po eni strani v veliki meri nagnjeno k podcenjujoči presoji zločinov nad ženskami in otroci (ki so za zločine dejansko obveljali najpozneje od vseh), po drugi strani pa k absolutno pretiranemu kaznovanju premoženjskih deliktov in deliktov, ki zadevajo čast, se pravi tiste sfere, ki je v zgodovini zadevala moške. Zato tudi prihaja do takšnih abotnih nesorazmerij, ko človek sedi zaradi ukradene klobase (in mu pri tem ne štejejo v olajšavo psihogene lakote) enako dolgo kot zaradi posilstva lastnega otroka. Zato nimamo kakovostne socialne službe z zadostnimi pooblastili, ne dobrih specializiranih odvetnikov in zato ne obstaja odškodninski sklad, ki bi zlorabljenim otrokom omogočil vsaj dostojno nadaljnje življenje in zdravljenje; prepuščeni so civilni tožbi (sic!). Teh pa seveda ni, tako zaradi absurdnega položaja, ko naj bi en roditelj, ki običajno zastopa otroka, tožil drugega, kot zaradi mučnosti, ki jo povzroča ponovni proces. No, če bi ti otroci tožbo kdaj dočakali, bi bili na konju, seveda, če bi bil sodnik tako dobrohoten kot oni, ki je presojal duševne muke bivšega politika, zdaj pa kurjega kralja.