»Te statistike nimajo nikakršne zveze s čilsko resničnostjo,« meni Cecilia Perez, ministrica za ženske v levosredinski vladi socialista Ricarda Lagosa. »Čilska družba je globoko konservativna in že desetletja živi v hipokriziji, medtem pa se vsak drugi čilski otrok rodi zunaj zakonite zakonske zveze.« Kar pa se tiče zlorabe alkohola in mamil ter nasilja v družini, se to v zadnjih letih dogaja v vseh družbenih slojih, ne glede na zakonski status staršev. Prve žrtve de facto ločitev so zmerom ženske. Nikakršnega socialnega statusa nimajo. Nobene pravice do socialne varnosti, ki bi jim jo moral zagotoviti partner, ne uživajo. Še huje, nikakršne pravice nimajo ne do njegove pokojnine ne do dediščine. Celo prva, tako rekoč uradna žena, je lahko do konca izigrana, če poročna pogodba ni natančno razdelila vsega premoženja. Pa tudi to še ni nikakršno zagotovilo. Ker ločitve ni, so tisti, ki imajo večje premoženje, v precejšni prednosti, saj lahko brez posebnih težav izničijo zakonsko zvezo. Treba si je samo nabaviti specializiranega odvetnika, ki pobaše svoj delež, srečni razvezanec pa plača še najmanj okoli 600 evrov za administrativne stroške. Opeharjena žena se lahko samo še obriše pod nosom. Odvetniki pa kot odvetniki, zmerom najdejo prikladno luknjo v zakonu. Zadošča že, da je v osebni izkaznici malenkostna napaka v imenu, priimku ali hišni številki, še več, če se kaj podobnega zgodi priči, je zakon ravno tako anuliran. Se ve, v čigavo škodo. Celo sam presvitli čilski predsednik Lagos si je iz svojega poročnega lista zgibal papirnat avionček, se znebil obrabljene soproge in se na novo oženil. Življenje je vendar tako lepo in živahno. Sicer pa je bil pred volitvami leta 2000 med drugimi obljubami tudi zakon o ločitvi. Samo obljuba, seveda.