V Zahodni Evropi pridelujejo motovilec vse leto v specializiranih obratih v rastlinjakih. Pri nas je povpraševanje po njem največje jeseni, pozimi in zgodaj spomladi. Motovilec raste v naravi na travnikih, žitnih poljih in ob robovih polj ob poteh v Evropi, Severni Afriki in Aziji do Kavkaza in Indije. Lahko ga gojijo tudi v višinskih legah v tropskem in subtropskem pasu. Predvidevajo, da je domovina motovilca Sardinija in Sicilija. Ostanki v izkopaninah pričajo, da so ga že v neolitski dobi uporabljali za prehrano. Tudi v bronasti in železni dobi kot tudi v starorimskih arheoloških najdbah so našli sledove o uporabi motovilca. Ni pa dokazov, da bi ga gojili v času preseljevanj in v zgodnjem srednjem veku. V poznem srednjem veku so ga pobirali po poljih jeseni, pozimi in zgodaj spomladi. V večjem obsegu so ga začeli gojiti v začetku 20. stoletja zlasti v Franciji, Belgiji, Švici, Nemčiji, Nizozemski, Veliki Britaniji in Italiji. V zahodni in srednji Evropi pozimi pridelujejo motovilec predvsem v rastlinjakih, ker potrebuje izredno malo toplote. V Franciji se je pridelovnaje v zadnjih letih povečalo od 300 na 1200 ha, zato ga v osmih mesecih pridelajo 8500 ton in ga od tega 2500 ton izvozijo v Nemčijo. V Nemčiji ga pridelujejo na prostem na 500 ha in v rastlinjakih na 200 ha.