Proučevanje lončenine nas je naučilo zaradi na črepinjah ohranjenih vpraskanih napisov in oznak marsikaj sklepati tudi o organizaciji proizvodnje. Ti sledovi so pri nas maloštevilni in bili so komaj deležni pozornosti, zato s pridom uporabljamo izsledke iz drugih dežel. Marsikaj so v obrti proizvajali že v velikih, specializiranih obratih. O tem tudi pri nas pričajo tlorisi omenjenih lončarskih delavnic zlasti na Ptuju. In zlasti v tem mestu nam za tretje in četrto stoletje tudi najdeni napisi pričajo o obstoju kolegijev (Ptuj - Jevremov 1988, Ljubljana - Šašel Kos 1997, str. 205), neke vrste staroveških cehov. Nekatere, zlasti za promet ter varnost in red v naseljih pomembne obrtnike je najprej povezalo čaščenje istih božanstev in način stikov z državno upravo. Takih organizacij je bilo vedno več tudi v drugih dejavnostih in z njimi vse manj svobodnega poslovanja, samostojne prodaje in ponudbe. Ponekod in v določenih strokah naj bi se, pravijo, zakonitosti svobodnega trga v poznejših stoletjih povsem zgubile. Brez posredovanja uradništva ni bilo več ne izdelkov, ne prometa z njimi. Poenotenost oblik in za izdelke uporabljenega materiala bi res tudi v naših krajih pričala, da je šel že po sredi 3. stoletja razvoj v to smer. Toda ravno ob koncu 3. stoletja vemo na naših tleh za dosledno označevanje lončarskih izdelkov z osebnim imenom: mož z imenom Justinijan je na Ptuju moral domiselno poslovati. V zelo poznem času so bila gospodarstva še bolj navezana sama nase, a tudi tedaj nam značilnosti izdelkov še pričajo o temeljni menjavi znanj, vedenja o tehnoloških postopkih, morda celo o določenih neposrednih menjavah izdelkov. Tudi v težkih časih torej niso gospodarili, sledeč samo eni zakonitosti; verjetno so tedaj še bolj kot v časih blaginje znali podzavestno prisluhniti naravnim zakonitostim gospodarske smotrnosti.