Marcel Štefančič se je v enem svojih nedavnih intervjujev pošalil (a ne brez zrna resnobe), da vsake toliko časa objavi ali predela kako svoje staro besedilo o slovenskem filmu, da vsaj približno izgleda, da ta sploh obstaja. S podobno zagato sem se na nekaj mestih srečal tudi sam pri revidiranju izbora za knjigo Stranpota slovenskega filma. Določene konceptualne rešitve za boljšo ureditev slovenske kinematografije sem najprej razdelal za kak manjši, bolj specializiran medij z manjšim dosegom, potem pa, če je bila priložnost, z njimi v predelani obliki postregel še v kakem večjem, bolj branem mediju. Kakih pretiranih rezultatov ni bilo niti v prvem niti drugem primeru. Tudi zato sem se na koncu odločil, da raje kot z doktoratom na temo Model slovenske kinematografije, ki sem ga napovedal pred nekaj leti, postrežem s knjigo tekstov o slovenski kinematografiji iz zadnjih let. Svoje študijske ambicije bom raje realiziral kje drugje, saj se mi glede na dosedanji izplen zdi nekako škoda energije za znanstveno natančno konceptualno oblikovanje filmskega modela ob dejstvu, da zadnja leta komaj pridemo do nekaj domačih filmov letno, ter ob tem, da so ti pogosto v večji ali manjši meri narejeni z neinstitucionalno financiranimi viri. Oblikovati model ob precejšnji nepripravljenosti strokovne javnosti na kake obsežnejše spremembe je pač precej brezplodno delo. Ne čisto povsem; dobrih sedem let po moji magistrski tezi o evropskem filmu z veseljem ugotavljam, da ta še živi, da je izvod iz Ekonomske knjižnice pogosto v obtoku, da je delo citirano v kar nekaj diplomskih in magistrskih delih. Tisto delo torej ni bilo zaman, živi še naprej (medtem ko je jubilejna številka Ekrana, v kateri so se spravili nanj, že davno zaprašena zgolj še v kakem arhivu). Morda bi bilo podobno tudi z doktoratom o slovenskem filmu. Morda. Ob zaključevanju nove knjige sem pregledoval svojo prvo knjigo Sobotne filmske zgodbe izpred šestih let, ki tudi ponuja kar nekaj besedil o slovenskih filmih, nastalih v drugi polovici devetdesetih let. Ugotovim lahko, da se je slovenski film v zadnjem desetletju precej razvil, a se hkrati vseeno še ni izkopal iz porodnih težav na tem institucionalnem področju še vedno izjemno mlade države ter filmskih institucij, povezanih z njo. Če smo imeli v devetdesetih letih Felixa, Brezno in Patriota, imamo v zadnjih letih Desperado Tonic, Pesnikov portret z dvojnikom in Reality. Če smo prve tri filme po kvazirazkošni premieri (v primeru Patriota) vsaj videli v kinu, potem so drugi trije v kinodvorane ali na domači festival zgolj pokukali (morda iz statističnih razlogov), potem pa takoj romali na police. NADALJEVANJE na strani 16.