Po elektronski pošti dobim Mitjino sporočilo. V zaključku komentira moj dnevnik, očita mi kalimerovstvo v zvezi z zaposlitvami mlajših kolegov. Nedvomno je dela v arheologiji dovolj, za avtocestni projekt strokovnega kadra manjka in moramo računati tudi na sodelovanje kolegov iz drugih držav. Gotovo danes nikomur, ki dela v arheologiji, ni treba biti lačen. A jaz govorim o visoko specializiranih kadrih, v katere je vgrajena vizija razvoja stroke in ki so sposobni stanje na ključnih točkah premakniti. Moja frustracija zadeva nezmožnost mehanizmov države, da zaznajo in izkoristijo ta potencial, tudi za promocijo te države. Vzemimo Braneta, ugled si je izboril sam s trdim delom, njegove »delnice« na mednarodni strokovni borzi so v zadnjem mesecu gotovo še zrastle, a brez projekta in delovnega mesta je še vedno razmeroma poceni naprodaj in Marc ali kdorkoli drug ga lahko kupi za za njihove pojme majhen denar. Dobrih deset let našega vlaganja in načrtovanja gre s tem v nič, rezultate nakopičenega znanja si bodo lastili drugi, bogatejši. Tipična situacija tretjega sveta. Ne gre torej za nikakršno kalimerstvo, temveč za resno zaskrbljenost ob znakih, da država izpušča iz rok tako pomembno komparativno prednost, kot je znanje, in zanemarja področja, kjer smo kompetitivni z razvitim svetom. Neokolonialna odvisnost od razvitega sveta ni nikjer očitnejša kot na področju proizvodnje in aplikacije znanja.