Primerjava odgovorov je zanimiva, saj ponuja osvetlitev ponujenih vprašanj iz vsaj dveh različnih zornih kotov, kar se tiče posrednikov zaposlitve. Gotovo je, da se agencije za posredovanje dela prilagajajo potrebam delodajalcev, koliko je resnično navideznega študentskega dela, pa bi bilo mogoče ugotoviti z obsežno analizo tako in drugače zaposlenih kadrov. Vendar ti podatki niso na voljo, ker ni tovrstne evidence na ravni enotne statistične službe, kar velja tudi pri ugotavljanju deleža sivega trga dela. Kar se tiče samega študentskega dela, pa je deloma res, da študenti tako poskušajo nadoknaditi pomanjkanje kadrovskih štipendij. Število le-teh je padlo s 30.713 (leta 1990) na sedanjih 6.850 (vir: Statistične informacije št. 224/2004). Vprašanje, ki se zastavlja ob napovedanih reformah visokega šolstva, pa je, kakšna je naša dolgoročna nacionalna usmeritev na področju zaposlovanja in kakšne kadre bomo potrebovali za uspešen prodor na svetovne trge. Bodo to beli ovratniki, obrtniki, podjetniki ali visoko specializirani kadri? Zakaj navsezadnje mladi s študentskim statusom laže dobijo delo kot potem, ko diplomirajo? Komu je taka politika zaposlovanja v korist? Študentsko delo bolj kot študentom koristi delodajalcem, saj študent, tudi če dela leto ali dve, nima v delovni knjižici vpisanega niti dneva delovne dobe, delodajalec pa mu brez kakršnihkoli obveznosti lahko da odpoved, ko ga ne potrebuje več. Na vse ostale pravice (varstvo pri delu, nadomestila za prehrano in prevoz, najnižja urna postavka itd.) pa študent nima vpliva, obenem pa s svojo pripravljenostjo za poceni delo postavlja v slabši pogajalski položaj redno zaposlene. Poleg tega je jasno, da »redno« zaposleni študent nima časa za predavanja, vaje in ostale študentske obveznosti, kar pomeni, da se čas študija nerazumno podaljšuje. Dolgoročno gledano bo ta začarani krog, v katerem se vrtijo študenti, brezposelni in zaposleni, najbolj koristil delodajalcem s smislom za izkoriščanje in hitro bogatenje. Tak vzorec razmišljanja ne sme postati splošno sprejet model za oblikovanje zaposlitvene politike. Zato je pri reševanju študentskega statusa pomembno, da izberemo dolgoročno premišljeno in ne restriktivno strategijo, ki bo omogočila redni študij tistim, ki so zanj zainteresirani in so ga sposobni končati v najprimernejšem roku. Najboljša spodbuda za resen študij je zagotovo urejen trg delovne sile, na katerem si bodo mladi diplomanti lahko poiskali delo in tako kot vsi mi nabirali potrebne izkušnje. Nacionalna strategija razvoja, prilagojena zahtevam trga in v sodelovanju z ministrstvom za šolstvo, lahko vpliva na najboljšo profesionalno usmeritev mladih. Ob tem pa ne smemo zanemariti vpliva medijev, ki lahko s primerno predstavitvijo zaposlitvene politike mladim (in staršem) olajšajo izbiro poklica. Navsezadnje se ljudje izobražujemo in usposabljamo zato, da bi lahko sami poskrbeli za svojo socialno varnost.