Težko, vse teže, bi rekel. Svet knjige se je glede na to, kakšen je bil videti ne le na začetku tega stoletja, marveč še med obema vojnama, paradoksno spremenil. V njem danes cveti nešteto cvetov, nešteto stvaritev, ki jim literarni strokovnjaki in celo sami založniki preprosto pravijo neknjige. Zdi se, da se je v tej naši t. i. medijski dobi prijelo pravilo, po katerem mora vsak športnik, politik, pevec, filmska diva, vsakdo, ki se iz teh ali onih razlogov vsaj za hip znajde v soju medijskih luči, svoj zvezdni trenutek izkoristiti tako, da se izpove s knjigo. Zaradi poplave teh neknjig literarna pokrajina ne postaja vse teže prehodna, vse bolj nepregledna, marveč ima ta evolucija, to hrupno in vse bolj razširjeno povzdigovanje in čaščenje vsega tistega, kar ni literatura, s knjigo, neki perverzen učinek na umetniško in literarno ustvarjanje samo. In seveda na odprtost in naravnanost založb. Ne gre le za to, da je v primerjavi s t. i. bestsellerji vsaka knjiga natisnjena v majhni nakladi, marveč tudi za to, da ima vse krajšo eksistenco. Knjige zaradi vse večjega pritiska tržnih zakonitosti in prave invazije neknjig danes umirajo mlade, vse bolj mlade. Delo, ki v treh mesecih po izidu ne zbudi medijske pozornosti, ki se proda v premajhni količini, je vsaj v Franciji - mislim pa, da je tako tudi v drugi evropskih državah - obsojeno na izginotje. Čez pol leta ga ne boste več našli na policah knjigarn. Založba tiste primerke, ki so ostali, v izogib stroškom skladiščenja preprosto uniči ali za majhen denar ponudi v odkup avtorju. Literarna publika, tisti del ljudi, ki res išče knjigo, se pred to vse bolj obloženo knjižno polico, v tej galaksiji, kot pravite, težko znajde. Obstaja sicer kar nekaj vodnikov za potovanje po tem vesolju v obliki specializiranih časopisov za literaturo, literarnih prilog v tako rekoč vseh časnikih, posebnih radijskih oddaj... Z najvplivnejšim medijem, televizijo, je že večji problem.