V Angliji je bilo med našim bivanjem zelo močno žensko delavsko gibanje. Ko je bil sin star pol leta, sem se pridružila avstralskemu ženskemu lobiju in ne ženskemu osvobodilnemu gibanju, ki je bilo nasilnejše – na ulice se je podalo z razpršili, risalo grafite, članice so klicali sovražnice moških. Bile smo skupina žensk, ki je želela spremeniti zakone in ne radikalno risati po stenah. Veliko je bilo srečno poročenih. Želele smo spremeniti svet, a brez radikalnih korakov, ki tako in tako nikoli niso bili uspešni. Leta 1975 smo spremenile zakon: do takrat si ženske na banki niso mogle sposojati denarja brez moškega poroka. Uspelo nam je! Ponosna sem tudi, ker smo v Melbournu dosegle, da lahko ženske vozijo tramvaje. Do tedaj je bilo nemogoče, z razlago – ker imajo menstruacijo. Si predstavljate? Ko dandanes vidim žensko v tramvaju, sem zelo ponosna in rečem: Bravo, sestra! V Sydneyju sem ostala zvesta gibanju, se vrnila na univerzo in študirala psihologijo in sociologijo vzgoje ter jezikoslovje in pravo. Nato sem se odločila za ločitev. Nekega jutra sem se zbudila in ugotovila, da nisem srečna.