jelenu. Streljal sem dva, prepričan, da sem prvič zgrešil … 27. 04. – Tritedensko potovanje po Argentini, Braziliji, Paragvaju se bliža koncu. Skoraj 3000 km smo prevozili z avtomobilom, desetkrat smo presedli na letalo. Velike poplave v provinci Entrerio so nam onemogočile lov na močvirskega bivola. Lovili smo ribe na severu Argentine, dan vožnje do slovitih slapov Iguazu, na sotočju rek Rio Paragvaj in Rio Parana. Soki je ujel čudovitega dorada – zlato ribo, težko približno 6 kg. Na trnku je bila pogosto tudi piranja in riba, imenovana mondura. Vabe so bile 15 do 20 cm dolge jegulje. V tamkajšnjih vodah je neizmerno ribje bogastvo. Ob cesti so številni ribiči prodajali in ponujali ribe, ščuke in some, osupljive teže in velikosti. Fantastičen je ribolov v kristalno čistih rekah in jezerih na jugo dežele. Žal je že nekaj dni veljala za postrvi varstvena doba. Poslovilno večerjo smo dočakali v Mendozi. Mesto je prijetno, polno zelenja, parkov, senčnih drevoredov. To omogoča razvejan namakalni sistem jaškov, speljan iz reke Rio Mendoza, ki izvira pod Andi. Mesto šteje 300.000 prebivalcev, v njem pa živi tudi 700 slovenskih družin. Posedali smo pred neko parillo, malo gostilnico. Postregli so nam s slastnimi empanelami, mesom z zelenjavo, zavitim v testo in pečenim v krušni peči, ki smo ga pridno zalivali z izvrstno mendoško črnino. Argentina je četrti največji izvoznik vina na svetu. Naslednji dan je bil določen za odhod domov. Redkobesedni smo lenobno opazovali mimoidoče. Po ulici se je bližalo lepo, stasito južno ameriško dekle. »Lej jo, ta je pa luštna«, sem rekel glasno. Dekle naju je ošinilo s pogledom, vrglo glavo v znak, pokazalo bele zobe in se prešerno zasmejalo. »Sta Slovenca, kaj?« je dejala in že lahkotno odhitela naprej. Karamba! 30. 04. – Pristali smo na Brniku, vrnili smo se v domovino ...