Za bolje razumevanje sedanjih razmer, navajamo kratko kronologijo dogodkov na področju kmetijstva po osamosvojitvi in odločitvi slovenskega političnega vodstva, da se prilagodi Svetovni trgovinski organizacijo (WTO) in prične z ukrepi za priključitev EZ. S to odločitvijo so slovenski kmetijci postavljeni v povsem nov, neprimerno težji položaj, kot je bil pred razpadom Jugoslavije. Namesto prejšnjega, zaradi zaprtega trga deloma priviligiranega položaja, ko so imeli kmetje zajamčen odkup kmetijskih pridelkov, mleka in mesa in so se jim nudili sprejemljivi krediti za nakup kmetijske mehanizacije ali namenska sredstva za posodobitev gospodarskih poslopij, so od takrat izpostavljeni tuji konkurenci na domačem trgu. Prodaja slovenskih kmetijskih proizvodov na tujem trgu nazaduje. Olajšave, ki jih nudijo države EZ uvozu naši industrijskih izdelkov, omogočajo, da lahko gre dve tretjini slovenskega industrijskega izvoza v EZ, vendar je sočasno naša država znižala uvozne omejitve za kmetijske izdelke iz teh držav. Od takrat se morajo cene slovenskih kmetijskih pridelkov prilagajati cenam v EZ in drugod po svetu. Za razliko od naših kmetov dobivajo kmetje v EZ dohodek še v obliki direktnih plačil, ki so sorazmerna velikosti obdelanih kmetijskih zemljišč na kmetiji. Racionalno bi bilo, da bi slovenska vlada del sredstev, ki jih je država pridobila z boljšimi izvoznimi pogoji za industrijske izdelke v EZ in skupino CEFTA, kompenzirala z ustrezno splošno podporo kmetijstvu, ki se je z odprtjem trga kot celota znašlo v težjih razmerah. Vendar se je vlada zaradi majhnih finančnih sredstev, ki jih namenja kmetijstvu, odločila le za podporo tako imenovani ciljni proizvodnji, z zaščitnimi cenami nekaterih strateških kmetijskih proizvodov, kamor sodijo mleko, meso, pšenica, sladkorna pesa in vino, medtem ko je drugo proizvodnjo brez zaščite prepustila svetovnemu trgu. Zaščitne cene, na primer pšenice, so za kilogram pridelka približno tolikšne, kolikor dobiva zanjo kmet v Nemčiji ali Franciji, če upoštevamo prodajno ceno za enoto pridelka in direktno plačilo kmetu za obdelano zemljišče. Pri tem kmetu v EZ dobršen del plačila krije država, pri nas pa ga v celoti plača potrošnik. Zato je pri njih hrana cenejša, kar vedo naši potrošniki, ki hodijo po nakupe v Avstrijo in Italijo. Stimulativnost pridelovanja koruze kot krmne rastline je pri nas zagotovljena s ceno mleka oziroma mesa. Druge poljščine, kot oljna ogrščica, zrnate stročnice in krompir, so prepuščene cenam na svetovnem trgu, in brez vsakršne državne podpore obsojene na opuščanje. Pridelava oljne ogrščice, ki je v EZ za pšenico in koruzo tretja najbolj razširjena poljščina, je bila v Strategiji razvoja slovenskega kmetijstva (1992) predvidena na 20.000 ha, pridelava zrnatih stročnic na 15.000 ha. Nič od tega se ni uresničilo, stročnic sploh pridelovati nismo začeli, pridelavo ogrščice pa so kmetje zaradi nezaščitene cene opustili, saj nabavljajo oljarne surovo olje iz EZ po ceni, izpod katere slovenski poljedelci ogrščice brez državne podpore ne morejo pridelovati. Tudi pridelava krompirja je po najnovejših podatkih, izhajajočih iz nedavnega kmetijskega popisa, v opuščanju. Takšen parcialni pristop razreševanje kmetijskih problemov izjemno pospešuje zaraščanje kulturne krajine.