obrisi sprememb, ki v slovenski družbi vse bolj jasno kažejo zmagovalce in poražence vstopa v EU. Ekonomsko gledano so zmagovalci tisti deli gospodarstva, ki so mednarodno konk urenčni, poraženci pa tisti, ki zaostajajo v konkurenčnosti ali pa se njihova proizvodnja celo seli v manj razvite države. Hkrati postaja očitno tudi to, da se bomo morali vsi stalno prilagajati hitrim spremembam v svetu. Razmere na trgu dela do vstopa v EU, če zanemarimo krizo, povezano z razpadom bivše države in spremembo sistema, so bile na videz sorazmerno ugodne, hkrati pa je država beležila v nekaj več kot zadnjih desetih letih povprečno letno stopnjo rasti BDP 4,0 %. Brezposelnost se je po transformacijski krizi dokaj hitro normalizirala, čeprav je bilo v ozadju kupovanje socialnega miru s prevelikim obsegom prezgodnjega upokojevanja. Slednje je povzročilo zelo nizko stopnjo zaposlenosti starejšega prebivalstva. V starostnem razredu 55– 64 let imamo le okrog 25 % zaposlenih in s tem eno najnižjih stopenj v EU. Vse od uvedbe anketnega zbiranja podatkov o brezposelnosti (1993) je v Sloveniji prisotna zelo visoka razlika med anketno in registrirano brezposelnostjo. V posameznih letih je bila druga okrog enkrat večja od prve. Za drugo četrtletje 2005 lahko navedemo podatka 5,8 % za anketno in 10,0 % za registrirano brezposelnost (SI, 52/2006, str. 5 in Ekonomsko ogledalo, 8-9/2005, str. P 10). Razlika kaže prisotnost velikega obsega sive ekonomije v Sloveniji. Po podatkih mednarodne študije je bil obseg sive ekonomije v Sloveniji v letih 2000/2001 ocenjen na 26,7 % BDP (Schneider, 2002). Siva ekonomija je povezana s sivim trgom dela, da o izogibanju davkom in socialni nepravičnosti, ki iz tega izhaja, niti ne govorimo. Če dodamo k temu še kaotične razmere na področju študentskega dela, lahko ugotovimo, da imamo v Sloveniji vse prej kot urejene razmere na trgu dela. V času pred vstopom Slovenije v EU se pri nas ni širše razpravljalo o potrebnosti korenitih reform na trgu dela. Prevladujoči korporativistični model je ustvarjal vtis, da so se socialni partnerji sposobni sporazumeti o vseh pomembnih vprašanjih delovnih razmerij in trga dela, hkrati pa zagotavljati socialni mir in harmonijo. Pri tem ni bila ovira niti nezgrajenost sistema kolektivnega dogovarjanja. Dogovorjene kolektivne pogodbe so celo romale v parlament, ki jih je uzakonil in še dodatno zagotovil vsesplošno veljavnost. Za delovanje trga dela je ostalo tako zelo malo prostora. V družbi, ki je bila dolgo časa samoupravna, ni nihče opazil, da so trendi v EU in svetu obrnjeni v povsem drugo smer – v vse bolj sproščeno delovanje trga dela. Glasovi in opozorila posameznih ekonomistov, ki se ukvarjamo s trgom dela, so bili v glavnem prezrti.