Njegova hiša stoji med priobalno ravnico in visokim obalnim grebenom počrnelih skal, napol poraslih, napol ožganih od sonca in soli; pomaknjena je v zatišje, čeprav se razbijanje večjih valov, ki se takoj za granitnim gričem spreminjajo v debele preproge pen, čuti kot rahel potres, in v zdravilno zamaknjenost, ki jo le redkokdaj oplazijo zvoki ponovnega dopustniškega zbujanja. Unawatuna se je obnavljala hitreje in z manj pomislekov kot večina drugih obalnih področij; manj je govorila in se manj razburjala zaradi vladne uredbe o nezazidljivosti stometrskega obalnega pasu, čeprav je bila javna skrivnost, da hoče oblast prebivalce teh občutljivih območij, predvsem ribiče in drobne gostinske podjetnike, pregnati z obal zato, da bi plaže prodala hotelirskim multinacionalkam. Ob čemer – tega seveda ne bi bilo potrebno posebej poudarjati – je imela polna usta skrbi za ponesrečence in varnostne ukrepe, ki naj bi preprečili podobne nesreče. Vprašanje je, so ugibali tako domačini kot vračajoči se tujci, ali niso zahodni politično-kapitalski sistemi Colombo v takšne vrste vojno dobičkarstvo kratko malo prisilili. In ne samo to. ZDA poskušajo svojo sorazmerno skromno pomoč unovčiti prek ameriško netipično lakonične zahteve, naj jim Sri Lanka odstopi Trincomalee, najboljše in najlepše naravno pristanišče v Indijskem oceanu – za kaj drugega, jasno, kot za pomorsko vojaško bazo. Unawatuna, kakor rečeno, je gradila in obnavljala povsod, jedilniške terase so rasle iz peska in okna prvih novih gostišč so že iz neposredne bližine gledala na ocean. Tujci so prihajali z denarjem, darovi, načrti, osebno pomočjo ter s široko lopato metali svoje materializirane idealizme v obnovo kraja, ki je od vse te pozornosti postajal že malo nečimrn – čeprav je nujno tudi priznati, da je bil začel pri dnu, da je bilo izhodišče njegovega preporoda popolno razdejanje.