Smo torej priče svojevrstnemu poganskemu brcanju trupla ali pa je mogoče v najnovejši iraški zgodbi razbrati dolgoročnejše strateške načrte ameriške administracije? Odgovor na to vprašanje nikakor ni lahek, in to iz sorazmerno preprostega razloga ameriški machiavellizem, v katerem cilj posvečuje sredstvo, je lahko izrazito poosebljen, celo paradržaven, dokler se na neki način ne materializira na domačem dvorišču. Eden najbolj plastičnih dokazov te trditve je še skorajda čisto svež. Gre za tako imenovane vietnamske arhive, ki so jih po treh desetletjih odprli in ki so eno najbolj črnih pack v ameriški zgodovini razkrili kot plod bolnih ambicij peščice vojakov, obveščevalcev in seveda predsednika oziroma predsedniškega kandidata. Ta združba je namreč uspela prepričati kongres in javnost, da jim Severni Vietnamci v zalivu Tonkin potapljajo rušilce, in postala z rušenjem male azijske države branik svobodoljubnega in miroljubnega sveta, kako dolgoročno uspešna (razen seveda Johnsonove izvolitve) je bila ta strategija, pa ni treba posebej razlagati.