Dejstvo je, da so redke ustanove iz »časov jetike« preživele in ostale v temelju pulmološke, se pravi, da bi se še naprej ukvarjale predvsem ali izključno s pljučnimi boleznimi. Večina jih je najpozneje v sedemdesetih letih zaprla vrata ali pa so se preoblikovale v nekaj popolnoma tretjega. Morda se je ob tem zanimivo spomniti razvoja pulmologije. Na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje medicinske stroke seveda niso bile razdrobljene, kot so danes. Interna medicina je bila preprosto interna in je pokrivala večino bolezni notranjih organov, na drugi strani je bila kirurgija. Pulmologijo je predstavljala najbolj množična bolezen pljuč, tuberkuloza. Diagnoza je bila sorazmerno preprosta, v izmečku so iskali bacil tuberkuloze. Rentgenske slike na začetku sicer niso bile bogvekaj, bile pa so le. Le pravega zdravljenja ni bilo - razen primerne hrane in počitka na svežem zraku. V takih okoliščinah se je najprej, nekako v tridesetih letih, uveljavilo kirurško zdravljenje tuberkuloze. Bolnikom so odstranili del reber in tako stisnili prsni koš ali pa so vanj spustili zrak in jim nekako stisnili pljučno krilo, da se tuberkuloza ne bi razvijala naprej. Bolniki, ki so jih v zgodnjih obdobjih zdravili z opisanimi kirurškimi posegi, so ostali skrivljeni in hudi telesni invalidi.