Nista pa oba sistema tlačnega polnjenja enako dobra v vseh režimih obratovanja. Odlika mehanskega polnilnika je predvsem v tem, da nudi dobavo zraka že takoj, torej tudi pri majhnih obremenitvah. Ker je neposredno vezan na motor, je torej delovanje zagotovljeno praktično že v prostem teku (čeprav to ni ravno pozitivna lastnost; le kdo takrat potrebuje veliko moč), s povečevanjem vrtljajev pa se dotok zraka sorazmerno povečuje. Turbinski polnilnik je v tem pogledu omejen, saj za delovanje potrebuje določeno minimalno energijo izpušnih plinov. Zato se vključi šele pri višjih vrtljajih, kar pomeni, da ima določen zamik od časa, ko začnemo vožnjo, do takrat, ko turbinski polnilnik dejansko začne delovati. Toda takrat voznika nagradi z velikim izbruhom moči in pri močnejših športnih avtomobilih je včasih potrebne precej pazljivosti, saj se neobvladovanje hitrega povečanja moči kaj kmalu lahko konča v obcestnem jarku. Poleg zakasnjene vključitve turbine pa je precej znana tudi naslednja pomanjkljivost tovrstnih sistemov. Ker turbina potrebuje določen čas, da se zavrti hitreje, preteče nekaj časa od pritiska na plin pa do takrat, ko puhalo poveča dobavo zraka v motor. Sicer je ta čas po navadi zelo kratek (precej manj od 1 s), a vendar je lahko moteč. Ta problem rešujejo z manjšimi (in zato lažjimi) turbinskimi puhali, ki so bolj odzivna, zato hitrost vrtenja naraste hitreje ter s spremenljivo geometrijo lopatic. A tu spet nastane težava, ko se turbina pri visokih vrtljajih motorja zavrti prehitro. Glede na to, da lahko motor sprejme le določeno količino zraka, je treba dobavo zraka nekako omejiti. Temu je namenjen poseben ventil, ki preusmeri presežek zraka pod tlakom ven iz sesalne cevi. S tem pa težav še ni konec. Predstavljajte si, da drvite po avtocesti s polno hitrostjo. Turbina je dosegla svoje največje število vrtljajev, dobava zraka v motor je velikanska, nato pa kot bi odrezal spustite plin in kar naenkrat motor ne potrebuje več vsega tega zraka, ki ga puhalo tlači v sesalno cev. Zgodil bi se povratni udar na lopatice puhala in v najboljšem primeru bi se njegova hitrost vrtenja v trenutku bistveno zmanjšala. Po več takih dogodkih bi turbinsko puhalo zagotovo lahko vrgli v smeti. Da se to ne bi zgodilo, je med puhalom in sesalno cevjo vgrajen obhodni ventil, ki v takšnem primeru vso odvečno tlačno energijo v trenutku preusmeri na drugo stran puhala. Tlaka pred puhalom in za njim se izenačita, rotor se prosto zavrti in tako lahko ob vnovičnem pospeševanju v trenutku spet zagotovi zadostno količino zraka.