Za to, da začneš oživljati lutke, ki se ti sprva zdijo bolj ali manj polena, je treba doseči neko posebno spoznanje, zgoditi se mora 'klik'. Jaz osebno sem ga doživel z branjem Kleistovega (Heinrich von Kleist, nemški dramatik in pisatelj, op. p.) zapisa o gledališču lutk, ki me je očaral. V njem pisec dokazuje, da človek niti približno ne more doseči take miline kot lutka, ker bolj kot se viša stopnja zavesti, premo sorazmerno pada stopnja miline. Torej je milina v najvišjem smislu lahko prisotna samo v bitju, ki ima vso zavest, to je v bogu, ali pa v bitju, ki je sploh nima, to je v lutki. Človek pa bo moral v tej bitki še enkrat okoli sveta in skozi zadnja vrata pogledati, ali je na drevesu spoznanja še kakšno jabolko ter ga še enkrat pojesti. Ko sem Kleistovo razmišljanje povezal z realnostjo, je bilo to to. Takrat se je v meni začel drugačen odnos do lutke - spoznal sem, da ko začneš vlagati vanjo, začne živeti s tabo.