kjer ima večina zaposlenih vsaj fakulteto. Šolski sistem, kultura, ustvarjalnost in samoiniciativnost so vrline, brez katerih je danes nemogoče uspeti. Nekdaj sloviti furlanski izdelovalci stolov in pohištva so klecnili pred Ikejo. Ko grem mimo njenega prepolnega parkirišča za kupce, mi nehote padejo na misel delovni in trdoživi Furlani. Imeli so kup dobrih lastnosti, razen izjem, pa jim učenje ni šlo od rok. Uspeli so inovatorji: gigant Danieli ali mali proizvajalci elitnega žganja Nonino. Ni potrebno dodatnih dokazov za to, da razumemo, kako je šola bistvena za ljudi in neko gospodarstvo. Znanje ni odvečna kategorija, toliko bolje, če ga spremljata ustvarjalnost in sposobnost samostojnega dela in iniciative. Danes je v tem ključ uspeha. Žal pa se mnoge države tega ne zavedajo. Med njimi Italija prednjači. Te države ne vlagajo v šolstvo, v kulturo, v ustvarjalnost in umetnost. Ikea je lahko (ponovno) zgleden primer. Za sorazmerno nizko ceno nudi dovolj kvalitetno in obenem dizajnersko všečno pohištvo. Podjetje Illy se ni zaustavilo le pri kavi. V družini je brat z izrazitim umetniškim talentom. Stari podjetnik bi mu odprl atelje in mu dodelil rento, samo, da ne bi tečnaril po tovarni. Illyji so znali združiti kavo z estetiko: z umetniškimi skodelicami, z originalnimi aparati za kuhanje kave, s pronicljivo reklamo itd. Dobra kava in estetika sta postali zmagovita enotnost. Vse to pišem v dokaz, da je rezanje resurzov za šolo, kulturo in umetnost slepo in ne vidi povezave med znanjem in kreativnostjo ter gospodarsko učinkovitostjo.