8. Občina, ki ni ne »tič ne miš«, ki je zvarek dveh povsem različnih izhodišč lokalne samoupravnosti in upravne učinkovitosti, je pripeljala do tega, da smo zadušili lokalno samoupravo in onemogočili učinkovitost državne uprave. Decentralizirano oziroma dekoncentrirano državno upravo naj bi izvajali prek upravnih okrajev v nekaj večjih središčih, v njih združili razpoložljive strokovne sile in zagotovili učinkovito upravno poslovanje - kar bi seveda prisililo tudi republiška ministrstva k drugačnemu delu od sedanjega. Pa smo namesto tega kar nekdanje občine preimenovali v upravne enote (niti imena zanje si nismo izmislili - upravna enota je namreč splošni pojem), ki že zaradi prevelikega števila povečujejo stroške državne uprave, predvsem pa nadaljujejo duha in prakso nekdanje občine, iz katere so nastale, in jo prenašajo tudi v republiško upravo. In smo za sorazmerno majhno Slovenijo ustvarili ne dvo-, ampak kar tristopenjsko upravo (občina, upravna enota, ministrstvo), s strani politikov na republiški in lokalni ravni pa stalno narašča pritisk, da bi ustvarili še četrto stopnjo sicer splošno slabo delujoče uprave: pokrajine. Da bo to samo široka streha za številno novo birokracijo, ni treba posebej dokazovati. (Pri tem pa ni odveč opozoriti,da zlasti nekateri lokalni veljaki v svoji »evropski veličini« želijo celo čezmejne pokrajine. Mislim, da bi jim morala vsaj Haider in zlasti Fini poslati zahvalne čestitke, če smo jim že banke ponudili v odkup.)