Ford Fusion je že pravi veteran v našem uredništvu, kar pa niti slučajno ne pomeni, da ima kakšne posebne ugodnosti, saj se mora v konkurenci mlajših in zmogljivejših tekmecev ves čas potrjevati in dokazovati. Dizelsko poreklo kaže svoje velike prednosti pri porabi goriva, ki vse od začetka dolgotrajnega preskusa ostaja v tistih mejah skromnosti, zaradi katerih se boste brez posebnih pomislekov in preračunavanj stroškov večkrat odločili za daljša potovanja. Prav na daljših poteh se turbodizelski motor izkaže s svojim vztrajnim vrtenjem, saj niti za trenutek ni čutiti ”upehanosti” motorja, ki tudi po 40.000 prevoženih kilometrih deluje s prav takim elanom, kot na samem začetku supertesta. Lahko bi rekel, da ima motor veliko srce. Še posebej, če pomislim, da gre za sorazmerno majhno prostornino in niti slučajno za posebej zavidanja vredno število konjskih moči. Ne glede na dobro vpetje motorja, ki ne povzroča neželenih tresljajev, se v potniški kabini vse pogosteje sliši manjše vibracije. To pa vse bolj vpliva na zadovoljstvo v vožnji, ki je splošno gledano dobro, a ga žal v zadnjih tednih kvari manjša površnost pri končni izdelavi. Naj vam potihoma zaupam, da bi kljub dobremu počutju zaradi prostornosti in dobrih voznih lastnosti, včasih ob tistem brnenju vzel v roke težko kladivo in z vso močjo lopnil po armaturki. A, kaj, ko bi se potuhnjeni ”čriček” spet oglasil. Očitno se bomo morali zadnji del našega prekusa sprijazniti z njim. Upam le, da bo tudi v prihodnje za odpravo težave dovolj le malenkostno glasnejša nastavitev radijskega sprejemnik in se brnenje ne bo stopnjevalo. Še vedno pa mi ostane v zlati rezervi težko kladivo. In potem vse tiho je bilo!