Povojna Jugoslavija je slonela na sistemu sovjetskega tipa, zaradi legitimitete, izhajajoče iz medvojnega upora, interesov velikih igralcev v hladni vojni in spleta številnih okoliščin pa je lahko nastala podvarianta socializma, ki je v večini časa obstoja države omogočila življenjske razmere, ki so bile kot v preostali hemisferi socialistične Evrope. Bila so tudi leta, ko se je objektivno razmeroma dobro živelo. Kasneje pa je sistem ne glede na vse posebnosti in olajšave od zunaj spričo njegovih socialističnih temeljev vse bolj načenjal substanco države, ki ji je vladal. Jugoslovanski nacionalni socializem je Jugoslavijo duhovno povsem izoliral od Evrope. S krhanjem blokov se je odprla pot za demokratizacijo. Pomembno vlogo so imele tudi reformno usmerjene sile v režimu, saj bi bila sprememba režima brez njih lahko krvava. Toda odločilno vlogo so imeli tisti, ki so zahtevali in se politično bojevali za povsem drugačen sistem. Slovenska osamosvojitev je bila epopeja, ki pa jo je treba videti v neločljivi povezavi z demokratizacijo in spremembo režima. Da je bila sorazmerno kratka in s sorazmerno malo človeških žrtev, ne zmanjšuje njenega pomena in epohalnosti, temveč kvečjemu povečuje zasluge tistih, ki so se zanjo odločili in jo vodili. Povejmo si tudi, da so nam bili zemljepis, okoliščine in seveda sosedi naklonjeni. Toda energijo, ki jo je sprostil padec berlinskega zidu, smo morali kmalu večinsko usmeriti v osamosvojitev in uveljavitev nove države. Zmanjkalo je energije za duhovno in miselno dojemanje padca berlinskega zidu, njegovih posledic in procesov, ki se odpirajo. S tem pa je dokaj zmanjkalo predvsem energije za najbolj miroljubno in obenem najzahtevnejšo revolucijo dvajsetega stoletja, se pravi za pot in obenem vrnitev srednjevzhodne Evrope v Evropo, ki pa danes ni takšna, kot je bila, ko smo jo zapustili, temveč zelo drugačna.