Na sociali so se me usmilili, naklonili so mi dvajset jurčkov podpore. Ravno da sem pokrila stroške elektrike, vode, smeti, kanalizacije, ogrevanja, zavarovanja, snažilke, telefona, za mobitel in mestni potniški promet pa ni ostalo nič. Zdajle bom pa celo nekaj kil zgubila, ko imam prazen hladilnik, sem bila vesela. Pa sem se še celo zredila. Po cele dneve sem ležala in brezplodno postopala po stanovanju, ker je Dana tako lepo skrbela zame. Že štirinajst dni je vsak dan po službi hodila k meni z raznimi delikatesami in videokasetami. Po cele popoldneve sva se smejali komedijam in kaj grizljali. Drugo družabno življenje sva popolnoma zanemarili, v Otu se nisva v štirinajstih dneh niti enkrat pokazali. »Dana, počasi z mano postajaš prototip socialnega primera.« Ugaja nama lenariti, pa tudi dnevi so deževni. Pomlad je prešla v poletje in sopara pritiska, da ni za nikamor. Danine veze so tokrat zahinavile, vendar mi pridno sporoča naslove, kamor bi lahko poslala prošnjo ali ponudbo za delo. Zelo se trudi. Tudi Meta, Irena in Karmen se trudijo, da bi našle kakšno službo zame. Le jaz se ne trudim. Tega seveda nihče ne ve, vsi mislijo, da cele dopoldneve gledam oglase in telefonarim naokoli za službo. Obkrožena sem s kupom neodposlanih prošenj.