Ja, naša država se razvija v vseh pogledih in stopa po poti razvitega sveta. Tako tudi z ravnokar odprto restavracijo Na jasi, kočo, ki jo na strehi krasi grozovit, na milje viden napis, v notranjosti pa samopostrežna restavracija, ki bi rada oponašala ob nemških in avstrijskih cestah postavljene Raststatte, v katerih si se, če nič drugega, lahko okrepčal s kako pečeno piško ali človeka dostojnim golažem. Kljub na las podobni notranjosti in radikalno izvedeni elektrifikaciji, kamor je prišteti jato avtomatov za kavo, sokove, za sveže stisnjeni pomarančni sok, za vino in pivo, ter ogrevalne posode za pripravljene jedi, pa videz prejkone vara. Ilovarjevi fanatični jurišniki, ki smo odnesli živo glavo celo iz prenekatere menze, katere preverbo je terjala poklicna radovednost, smo bili nemalo presenečeni, ko smo 900 tolarjev vredno postavko na blagajniškem računu, narezek s pršutom in maslom, primerjali s plastično folijo prekritim krožnikom, na katerem smo našli prekajeno šunko in margarino, in ko smo skušali od krožnika in uvele solate odlepiti nič kaj sočne rezine svinjske pečenke, katere sok se je med dolgotrajnim čakanjem v hladilniku strdil v žolico. Poskusili smo tudi z dodatki pripravljeno govejo juho in golaževo juho, ki je zaradi obilice paradižnikove mezge in makaronov preskočila v razred testenin, ter pomočili žlico v telečjo obaro, v kateri so plavali v kepo sprijeti kosi teletine, najverjetneje rezultat pomanjkljive termične obdelave zmrznjenega mesa. Na jasi pa pripravljajo celo sveže mesnine, tudi pleskavice in čevapčiče, puranji zrezek, katerega je doletela peka na žaru, hm, plošči, pa je kljub verodostojni zunanjosti kazal še rožnato notranjost. Če bi že tvegali miceno pohvalo, bi bila ta namenjena obsežnemu solatnemu baru, kjer se je znašla tudi močno poprana in lepljiva hladna pašta, ter dejstvu, da se Na jasi trudijo s svojo, resda z grudicami bogato majonezo, ki jo priložijo v fritezi ocvrtim, pretenkim paniranim rezinam jajčevca. Sicer pa razen kozarca vipavskega belega, kake smetanaste, sladkobne loparnice z zelenjavo in dostojnega krofa tu ne vidimo ne možnosti preživetja ne šefa kuhinje, ki naj bi držal roko nad ponudbo. Na jasi morda niti nimajo tako slabih (tujih) idej, vendar se je zataknilo pri izvedbi in pri dostikrat zamrznjenih, okusa oropanih surovinah, kar nikakor ne opravičuje visokih cen in bo količkaj izbirčne goste, ki bodo tam jedli le enkrat - prvič in nikoli več, kakor je ugotovil dalmatinski sodelavec Konzuma - prepričalo le v prednosti priložnostnim piknikom namenjenih mizic na prostem. Kje so Na jasi ostale kake lokalne, rovtarske specialitete, o katerih je baje ob otvoritvi govoril logaški župan, pa naj zaenkrat ostane skrivnost.