Čeravno nas je v čelništvu Konzuma vsako leto vse bolj strah množičnih obredov okoli Martinovega, ihtavega nalivanja in prenajedanja in, posledično, ohlapnejših kriterijev gostincev, smo se tisto vetrovno nedeljo vseeno soočili z množico. Vzrok je bilo priporočilo enega izmed naših mariborskih informatorjev, ki je, ne nujno v tem vrstnem redu, omenjalo okusnost, cenenost in porcije Pri Antonu ponujene košte. Seveda, odprave Konzuma so se že večkrat, a brez zadostnega razloga, vozile mimo impozantnega poslopja, v katerem ima podjetni gospod Braček bistro, diskoteko in prostore, v katerih se lahko simultano hrani tja do petsto oseb. In kako v Cervenjaku sredi Slovenskih goric napolnijo veleoštarijo za petsto oseb? Kot kaže, z lahkoto. In razgledi so neverjetni, od soban, iz katerih odmeva ubrano petje, preko osrednje, v turkiznem tonu urejene dvorane s samopostrežno nastavljenimi solatnimi skledami, do jedilnega lista z grmado morskih rib, vrsto šnicelnov, čevapčičev, pizz... No. Kljub temu, da so nas posvarili, je bil Ilovarjev kvartet presenečen nad odmerkom in nad kondicijo suhih mesnin in kasneje izvedel, da Pri Antonu vlagajo sočne šnite in klobase v tünko ter špilijo salame kar dečki iz kuhinje. Čestitke, čeravno bi se zraven, namesto kupa odvečne dekoracije in gumijastega sira, prilegel kos rženega kruha. Če Pri Antonu naročiš juho, se na mizo samodejno prikotali jušnik, iz katerega povečini vejejo kar zdrave vonjave, denimo iz za marsikoga usodne goveje in iz okisane štajerske smetanove, v kateri je zapisnikarica Konzuma pogrešila kak kos prekajene svinje, zato pa bi glede na zadah po plavi ribi in zelenjavi, da, po zloglasni ribi s povrćem, Prlekom najraje odsvetovali ribarjenje v kalnem. Veliko manj navdušenja od tekočih pridobitev odprave pa so požele glavne jedi, ki smo se jih lotili potem ko smo preskočili tu le fiktivne predjedi, saj se je raz starikavo sredico race in gosi, ki naj bi vendarle prevzeli glavno breme v gigantski martinovi pojedini, vlekla kot čigumi prožna koža. Pri Antonu gojijo tudi afiniteto do klinčkov, s katerimi so prezačinili marmeladasto rdeče zelje, medtem ko njihovemu zabeljenemu fižolu, priloženemu kuhanemu grahu iz zmrzovalnika in hrustljavo popečeni slanini, nasprotno, hudo manjka okusa. Kvartet se je tako tolažil s presenetljivo sočno svinjsko pečenko, spodobno domačo pečenico in pohano piško, kakršne ne ocvrejo povsod v domači kotlini, potolažil pa s krasno, verjetno v peči za pizze zapečeno prleško gibanico. Ne ravno presunljivo, a ob izogibanju na daleč vidnim minam in igranju na sigurno - veleinštitucija, ki nudi možnost preživetja. A kaj reči o oštariji, katere najbolj uporabljano orodje je aluminijasta folija?