Potem gremo s ponovno razvezanim korakom – »zakaj že in koliko časa še« – naprej, se lepo počasi spotaknemo čez Kavčič in potem res ne gre drugače, kot da podolgem in počez prav počasi uživamo objem doline pod njim. Je kot roka, ki nosi svet, radodarna in sijoča. Diši materina dušica, ki bo posušena čez nekaj mesecev v morda siv dan prinesla sonce prav tega kraja. Z vonjem na široko nase opozarja šetraj – morda bo za čaj, za solatno polivko ali zelenjavno čorbo po načelu umetnosti enega lonca. Njegov prijetno prodorni okus v vsakem primeru pride prav; tudi za fižol, da med prebavo ne poka preveč. Na redkih krajih se oglasi rešeljika, češnja z okusom po starodobju, ki so jo zobali v časih tukajšnjih gradišč in še prej. Čez travnate planjave se širijo barve, ki jih vseobjemajoča zelenina na videz vpija, ko jim pridemo blizu, pa se selijo po vsej mavrični lestvici iz rdeče v vijolično in nazaj naprej.