Vsako pomlad se veselimo rdečih redkvic, da z njimi poživimo solate, narezke in sendviče, na njihovo najbližjo sorodnico, črno redkev, pa pogosto kar pozabimo, čeprav lahko pomembno obogati jesensko in zimsko prehrano. Cenili so jo že pred stoletji, poleg čebule in česna je bila tudi glavna hrana graditeljev egipčanskih piramid. Zelo radi so jih jedli tudi stari Grki, Rimljani pa očitno manj, saj so z njimi obmetavali nepriljubljene politike. Knjige o rastlinah z zdravilnimi učinkovinami omenjajo ugoden vpliv črne redkve pri boleznih jeter in nekaterih boleznih dihal. Hkrati opozarjajo, da ni najbolj primerna za ljudi z občutljivim želodcem in črevesjem; priznani zdravilec Sebastian Kneipp je posebej odsvetoval, da bi jo uživali posoljeno. Črno redkev tako kot druge vrste te korenovke jemo pri nas predvsem svežo, pripravljeno kot solato. Pripravimo jo lahko samo z običajno zabelo, kislo smetano ali majonezo, a še bolj priljubljena je kot dodatek drugim živilom. Dobra je s fižolom, naribano surovo rdečo peso, jabolkom, korenjem, zeljem, čebulo, različnimi zelišči in trdo kuhanimi jajci. V solatnih mešanicah navadno cenimo oster okus črne redkve, kadar pa ga želimo ublažiti, jo narežemo na rezine in počakamo, da se nekoliko odteče. Redkev lahko uporabimo za podobne jedi kot repo, za kuhanje in dušenje pa je posebno primerna azijska zimska redkev daikon, do trideset centimetrov dolg bel koren.