Kjerkoli sem, nisem nikjer – v svoji sobi sem povsod. New York, Amsterdam, London, Praga, Tokio. Kamorkoli grem, svoja občutja in misli bom vzel s sabo, kakor zemlja vzame s seboj svojo atmosfero, naj se obrne, kakor se hoče, neizpremenljivo bo šla z njo. Ne doživljam Amerike, ampak sebe v Ameriki, ne doživljam Ljubljane, ampak sebe v Ljubljani. Mislim, da je z večino ljudi tako v New Yorku, ne samo, da mi je grozilo, da se bom zadušil od vročine in smradu, marveč da zaradi nebotičnikov, ki so zakrivali naravo, ne bom mogel skleniti nikakršnega količkaj znosnega odnosa s soljudmi. Narava je kolosalna ne samo zato, da si v njej pozdraviš svojo razdvojenost, marveč se lahko spoprijateljiš s komer koli, tudi najbolj negativnim. V t. i. zgodovinskih mestih (Rim itd.) so mi spomeniki, te ogromne kosti iz nagubanega brona, dobesedno kapali za srajco. Ne maram mest, ki kar naprej molijo svojo preteklost iz železa in kamna v tvoje mehko telo, pa ne “lepih” mest, ki s svojo metafiziko, moralo in estetiko izraza ponujajo z Dianami in polbogovi po vseh nišah, stebrih in uličnih vogalih. Hvalabogu, je doma v Sloveniji še mlad narod, ki ga nič zgodovinskega ne dreveni, ne prerašča. Ali denimo Benetke: ko sediš tam na Markovem trgu s trumo turistov okrog sebe, se ti zdi, kot da si posnet na eni od milijon razglednic, kakor da tebe in sočasne množice, ki se vali tam, sploh ni v življenju. Ne briga me, kaj o tem mislijo Marco Polo ali drugi. Ali vzemimo glavno mesto sosednje dežele, ki nekoliko diši po posteljah in parfumu, najbrž ker nekoliko posnema Pariz. Od daleč, v zgodnji mladosti, v pastelu, je še nekoliko šlo, ampak pozneje, ko vidiš, da to mesto od jutra do večera polnijo samo moški, kot da žensk in otrok ni na svetu, in pozneje, ko spoznaš njihove omikance s kristalnimi kockami z vkonzerviranimi človeškimi možgani na pisalnikih, da moraš bruhati, oni pa se – ko se jih življenje še s pinceto ni dotaknilo – zviška hahljajo, manjka le še ena tistih afektiranih pasjih zgodb – kako se je njihov foksterier olajšal na povoskanih stopnicah in kako je, ko je zaslišal gospodarja, požrl svoj iztrebek in se postavil na zadnje noge “za prosi” – da greš in se nikoli več ne vrneš, in če že moraš kdaj tja, tedaj le tako, da ničesar več nočeš videti ne slišati, se ničesar dotakniti in nikogar nič več vprašati – In kje ti je sploh dobro zunaj sobe in tvoje domovine? V Baslu, ko sediš v krčmici nasproti svoje rojstne hiše, iz katere si nekoč že kot otrok kukal v isto gostilnico nasproti. Na Sardiniji, v Simaxisu, na haciendi ženinega brata Didija ob rečici Tirso, kjer pri vsakem obedu stoji na mizi prazen krožnik z žlico in prost stol, rezerviran za tistega, znanega ali neznanega, ki bi lačen stopil v hišo. In kje še? Na vrtu tvoje nečakinje Gisele v Homerju, država New York, nič posebnega, samo trava je in veliko krošnjato drevo na sredi. V Tokiu, kjer si bil samo enkrat, pri rdečih mestnih vratih Asakuzo, kjer se razprostira na treh kilometrih vzdolž in povprek na trgu in po stranskih uličicah največji sejem, kar sem jih kdaj videl, kjer v lopah dobiš vse, vso zgodovino, ki je ostala lepa, in vso filozofijo, ki je ostala večna v najžlahtnejši izvedbi – zlatu, žadu, kovini, glini ali v najbolj ceneni izpeljavi – v pločevini in plastiki. Pa doma? Ljubljansko polje, pot na grad z Vodnikovega trga, sprehajališče pod Trnovskim pristanom, most čez Gruberjev prekop pod Golovcem. Pa Sava pod starojarškimi hlevi, čez katero smo otroci hodili po drva. Na drugi strani, na brod tretjega, glavnega, najglobjega, najbolj deročega in nevarnega rokava, kamor je voda kdaj nanosila kose razbitega pohištva, vrat od omar, posteljne table pa lepe, bele deske, da se nam je slina nabirala v ustih od užitka. Največkrat smo vso to lepotijo opazovali le s tega brega, kajti nedaleč stran so se vse tri struge združile v hiter, vrtinčast tok, v katerem je utonilo že veliko ljudi, nekoč celo konj, ki je vozil rečno mivko. Junaštvo je bilo zatorej do vratu in čez glavo prebresti in preplavati silovito strujo, in ko si se vračal s svežnjem lesa na glavi, je bilo še huje, ker si se lahko samo z eno prosto roko boril s tokom in ravnovesjem. Pihalo je, da so late letele z glave in si le z malo plena prišel na suho. Ampak lepo je bilo, ko si svoj sveženj privlekel domov in si v očeh mame ugledal srahospoštovanje pred tvojim brezumnim podvigom. In potem vse drugo, kar je bilo treba nabaviti za dom, od hrane do denarja. V revščini je askeza, ki te omeji nase in te naredi za otok sredi družbe. Plavo nebo, beli brod, modra Sava ni nekaj samoumevnega, kar dobiš za povrh, bila je točka milosti, pod katero si se poceni igral Robinzona. Spominjam se, kako mi je mama nekoč v Baslu – boloval sem za hudim ekcemom po vsem telesu – pripovedovala, da smo bili vsi ljudje, preden smo se rodili, v nebesih, in ko smo prišli na svet, smo se počutili prijetno samo tam, kjer so bile krajine podobne onim v nebesih. Ko sem nato nad našo hišo odkril trato, vso od roba do roba posejano z marjeticami, mi je bilo tam prijetno, vendar sem mamino pripoved pozabil. Trideset in več let kasneje, ko sem šel po poljski poti med dvema dolgima in visokima vrstama lesnik, pravem gaju, sem se spomnil mamine zgodbe in si rekel: to je zdaj to. Tako zavetje je zame tudi trg z sadjem in zelenjavo okrog Vodnikovega spomenika. Vsa ta vegetacija, zeli, ki rastejo ponoči hitreje kakor podnevi, vsi ti sadeži, gomoljasti in algasti, zelje, korenje, jabolka, grah. Solatne glave mogoče niso več tako lepljive od prsti in deževnikov kakor nekoč, vendar na dnu veh imajo še zmeraj rumeno srce, mogoče so tudi češnje nekdaj imele več vode in je bil vonj črnih višenj celo enak okusu v ustih, vendar tu so še rože vseh vrst, borovnice, gobe, zelišča med stolnico in semeniško knjižnico. Še nekaj takih močnih razločevalnih kotov sredi normalnega sveta je, v katerih se počutim kot v zavetju. Nekega dne, v mokroti in megli, je stari pisatelj F.G., moj prijatelj, šel skozi mesto z nekaj paketi knjig, ki so mu venomer drseli izpod pazduhe. Bilo je to tik pred vojno za slovensko osamosvojitev. Eno knjigo je hotel oddati na pošto. Iznenada se je na neki uličici med osnovno šolo in Narodnim domom postavil predenj mlad človek in mu rekel: “Moram vas prositi, da bi mi dali nekaj denarja.” – “Bog,” je rekel F.G., “sem že mislil, da me nameravate napasti.” – “Ne, ne, samo za majhno pomoč vas prosim.” – “Pomoč?” je vprašal prijatelj. – “Ja, pomoč. Sicer kaj takega nikoli ne počnem, ampak danes moram.” – Mladenič je bil spodobno oblečen in je imel pošten obraz. F.G. mu je izročil zavoje svojih knjig, da bi poiskal denar v žepu. Ni ga imel dosti, nekaj že, ampak mladenič ga je prosil za pomoč. To je moral upoštevati. In ko je tako stikal po žepih, se je mladenič začel počasi oddaljevati. F.G. tega ni opazil, dokler ni bil že nekaj korakov stran, tedaj mu je rekel: “Počakajte!” in šel z nekaj tisočaki v roki za njim. Oni je prišel že dober kos poti naprej in F.G., devetinsedemdesetletnik, je dospel do Narodnega doma, ko je oni mladec zavil v stransko ulico za stolpnico. F.G. je ostal odprtih ust, kot da se mu je zmešalo. Mladenič je s knjigami vred izginil. Če je mislil, da so knjige kaj več vredne od njegovih treh tisočakov, se je hudo motil. Končno pri vsej tej špekulaciji jo je F.G. še dobro odnesel. Ampak, je premišljeval, kaj pa če je bilo fanta sram in je hotel, da mu preda denar kje drugje, ne kar tako sredi ceste? Vendar, saj je slišal njegove klice, čemu se ni obrnil in ga pogledal iz oči v oči. Mogoče ni bil vajen pomanjkanja. Kakšen majhen račun, za elektriko ali plin. O Bog, če mu to predstavlja problem, kaj lahko sploh še pričakuje od življenja? Knjige lahko proda, že res, ko jih bo takole razvrstil na mizi pri “Trubarju”, bo že po očeh antikvarja videl, da bo komaj, če sploh kaj, iztržil. Le kaj mu je bilo, da se je lotil prav njega, starca? F.G. se je ovedel, ko je videl, kako ljudje buljijo vanj, odšel je na pošto, da odda knjigo. To je bila njegova knjiga, za katero ga je prosila neka gospa od Rdečega križa v njegovem rojstnem kraju, da bi jo prispeval kot dobitek na njihovi tomboli. Res je bila podpisana, vendar bi predstavljala hudo skromen dar. Zato je vanjo, da bi jo naredil dragocenejšo, pričvrstil 30.000 dinarjev. Ta mladenič spodobnega videza ga je najbrž videl v knjigarni, ko je vtikal bankovce v knjigo, pazil je nanj, odšel za njim, ga dohitel in opetnajstil. Zdaj je bilo treba F.G. samo še stopiti domov po nov izvod svoje knjige, napisati vanj posvetilo, pritrditi 30.000 dinarjev in odposlati po pošti gospe iz Rdečega križa, ki se je naslednji dan po telefonu na vso moč zahvaljevala za posrečeni prispevek.