Beseda večnost jih je vpregla v dremavost, in zdajci se je neizmerna vojska zelenega želvovja polegla na mestu voljno. Želve izboklega hrbtišča, speče z algami in lišaji na ščitu. V navsezgodnji megli začenjajo kitajski vodnarji zalivati ločiko. V hipnotičnih hlapih ločike so Kitajci pretipavali meglo, polegali vanjo s plesnodvoransko prožnostjo, klicali svoje modro naslikane besede. Neizmerna legija ločik, jahaje negibne želve: to je bil prvi posevek večnosti. Sosledni štirikotni postroji zelenih legionarjev, med njimi pa plesoči Kitajci kot lutke, ki bi plesaje škropile z rokama vodo na žilnati marmor želvovine; mahoma pa poskok plesočega duhca, da bi ogradil od ločikinega lista črviča zlohotnih rogov za navrtanje zeleneče površine, kar je, vzeti črva z zelene solatne glave, zelo podoben gib kot tisti, ki odloži metulja na obrobo nadzorovanega lista, vse to pa v plesu in čofotaje vodo v hlape sna, ki je brisal prekletstvo in vnašal radost. Dvignil se je veter in pokazal svojo čilo pest, s katero prečeše zelene lasulje ščitov žverce, v nedogled deljene z dve. Velike jate zelenih ujed so naglašale svojo bliskovito pozlato, zelenje in karmin, dokler niso oblaki zapičili kljunov v njihovo neizmerno mesovje, jih strmoglavili, da so iz nerazločenosti popadale v krošnjato zelenje dreves, kjer je nemara črvič pravkar prehajal onstran. Za trenutek je želvjo vojsko spreletelo, kot bi se hotela zganiti, zakoračiti, ampak samo za prevzem izbuljenih uspavalnih ločik. Ko je kitarist videl, kako Kitajci pljuskajo vodo na negibno vojsko, ga je znova prijelo, da bi s prsti prebral zorno pesem: