V vlažnih letih in legah ob rekah lahko okuži rja posevek nizkega in visokega fižola, da ostane bolj malo od pridelka. Napadeni listi se sušijo in odpadajo, tako da se stroki ne morejo razvijati. Na mladih listih se še pred cvetenjem pojavijo sprva belkaste pege, ki kasneje preidejo v rjava prašnata ležišča letnih spor in širijo bolezen med rastno dobo. Ob hujši okužbi zbolijo tudi stroki, ki niso užitni. Neprimerno gnojenje je pogosto vzrok za neodpornost rastlin, predvsem z dušikom, ki ga je dosti v organskih gnojilih. Tudi na grahu se pojavlja rja, a navadno šele kasneje, tako da največkrat ne naredi velike škode. Ker je gliva dvodomna, pomaga pri njenem zatiranju redčenje vmesnega gostitelja (cipresasti mleček), če se nahaja v bližini. Bobova rja je za razliko od prejšnje enodomna, najdemo pa jo lahko na bobu, grahu, leči, grašici in drugih stročnicah. Ležišča letnih trosov so rjava, proti koncu poletja pa se oblikujejo črna ležišča zimskih spor, ki prezimijo. Odstranjevanje ostankov rastlin in kolobar navadno zadošča za omilitev bolezni, ob močnejši okužbi pa škropimo s fungicidi (dithane, antracol...) ali za kakšno leto ne sejemo boba. Tudi solatnice (solata, radič, motovilec...) lahko okužijo rje, večinoma pa je škoda, ki jo naredijo, zanemarljiva. Kljub temu naj bodo solatne glave dovolj narazen, saj bo tako manj tudi drugih bolezni. Čebulnice (česen, čebula, por...) so redko tarča škodljivih rj, ki naredijo v primerjavi plesnijo malo škode. Problematične pa so lahko na nekaterih dišavnicah, kot je peteršilj in meta, pri katerih uporabljamo liste. Okuženi listi niso uporabni, poleg tega pa so večletne rastline zaradi prezgodnjega odpadanja tudi v naslednjem letu oslabljene in slabo uspevajo. Nezadostno gnojenje in suša prednjačita pred ostalimi zunanjimi dejavniki, ki povečujejo občutljivost mete. Rastlinam omogočimo dovolj vode tudi v sušnih mesecih in hranila, ki jih potrebujejo za uspešno rast.