Ko Zmago Modic pomisli na hrano, se mu pred očmi najprej nariše: »Kuhana govedina in tenstan krompir!« Nekoliko nestrpno se prestopi, čez usta pa se mu razleze nasmeh otroka, ki je ostal v sobi sam z vrečko bombonov, in popolnoma jasno je, da si jed živo predstavlja: »Pa malo zelene solate. No, bolj rumene, raje imam sredico solatne glave.« Stavek, da mu tudi pri hrani barve veliko pomenijo, je odveč. Zmago Modic pač vidi svet kot niz prelepih slik: »Umetnost mora božati človeštvo. Saj mora opozarjati na vse, kar ni dobro, ampak to ni bistvo. Pozitivna energija je najpomembnejši moment, ki ga želim spraviti v svoje delo.« Nekoliko se zamisli in pogleda celo nekoliko strogo, ko doda: »To ni bežanje, ampak vračanje k pravemu svetu!«