Zadnja štiri leta je bilo precej več črnih epizod kot zmag. Začelo se je v Madonni di Campiglio z izključitvijo z Gira leta 1999, ko je zaradi prevelikega števila rdečih krvničk namesto druge zaporedne zmage na »rožnati dirki«, s katero bi se le utrdil med največjimi šampioni, doživel žigosanje kot črna ovca, ki je uživala EPO. Odtlej je več časa preživel v sodnih dvoranah kot na kolesu, tudi zaradi prometnih nesreč, ki jih je povzročal. A kazalo je že, da je najbolj črna leta v svojem življenju že premagal. Lani ta čas se je predstavil v novi podobi, s kirurško polepšanimi ušesi, s katerimi se je znebil vzdevka »slonček«, ki ga nikoli ni maral. Govoril je tudi o spremembah v svojem življenju in volji, ki jo je spet našel v vrtenju pedal. Vse je izgledalo še resnično na lanskem Giru, na katerem je na trenutke spominjal na najboljše čase, ko sta bila uhan in ruta zaščitna znaka najboljšega hribolazca na svetu. Takšna je bila še vedno podpora kolesarske Italije, ki je vzdihovala, če je njen največji ljubljenec, čeprav le za nekaj sekund, močneje pritisnil na pedala. Vsi so z odobravanjem sprejeli tudi končno 14. mesto, ki bi lahko pomenilo prvi korak nazaj proti vrhu.