e osemnajst let se stiskajo v treh sobah temačnega stanovanja v središču novega dela Palerma, na območju, ki zgodovinsko pripada mafijski družini Madonia, in izdelujejo znanstveno teorijo o mafijskem fenomenu. V sedemdesetih letih so bili vsi skrajni levičarji, tudi Peppino Impastato, po katerem so poimenovali dokumentacijsko središče, potem ko ga je maja 1978 ubila mafija. Do danes se ni veliko spremenilo: še vedno delujejo večinoma prostovoljno in z minimalnimi finančnimi sredstvi, državne institucije se še vedno ne zmenijo zanje, mafijski sosedje jim še vedno grozijo, toda kljub temu je vse drugače. Bibliografija del, ki so jih napisali in založili, je dolga več strani, njihov arhiv zajema kopico predalov z disketami in nekaj kvadratnih metrov polic s fascikli, na njihove manifestacije pa vztrajno prihajajo tudi novi ljudje. Z Umbertom Santinom smo se pogovarjali tistega dne, ko je v sodno dvorano v Caltanissetti prvič stopil Leoluca Bagarella, mafijski boss iz Corleoneja, obtožen na procesu proti domnevnim storilcem atentata na sodnika Giovannija Falconeja. »No, pa so ga le ujeli, ko so to končno hoteli,« nas je pri vratih sprejel Santino, »pa kaj potem. Na njegovo mesto je tako ali tako že stopil drugi. In tudi za tem je še dolga vrsta.«