Vedno sem bila prepričana, da je uniformiran moški v resnici nekaj, o čemer bi bilo treba nekoč tehtno premisliti. Kar je še trenutek prej lahko čisto navaden in neškodljiv mladenič, se potem, ko si navleče, recimo, temno modro poletno karabinjersko uniformo, bliskovito spremeni v napihnjen stvor z daleč naprej potisnjenimi prsmi in razkrečenimi nogami, ki se z rokama na hrbtu s samo njemu razumljivim posmehom do vsega stvarstva pozibava s prstov na pete in nazaj. In globoko zaničuje vse, ki ne nosijo enakega unikatnega oblačila kot on, najverjetneje še kolege policiste in vojake, ki mu prav tako privzdignjeno čustvo, upravičeni s svojo uniformirano nošnjo, nedvomno obilno vračajo. Tako sem si mislila, ko sem jih gledala tistega vročega julijskega dne v severnem predmestju Caltanissette, sicilskega mesta z dvainšestdeset tisoč prebivalci, ki je od južne obale otoka oddaljeno kakšnih petdeset kilometrov. Prizor je bil precej dramatičen. Vojaki in policisti so si, do zob oboroženi, razdelili nalogo, da stoodstotno zastražijo poslopje, ki je z ene strani prislonjeno na del varovalnega zidu okoli Malaspine, zapora najvišje varnostne stopnje. V tem poslopju je namreč sodna dvorana, po vsej pravici imenovana bunker. Vanjo je mogoče vstopiti samo, če se ti uspe prebiti skozi vrata v visoki železni ograji, čez strogo zastraženo dvorišče in če uspešno opraviš rentgenski pregled ter se nazadnje znebiš še brskajočih rok karabinjerjev, ki v notranjosti počnejo isto, kot je zunaj naročeno vojakom in policistom: varujejo in se tu pa tam, kadar je njihov maresciallo kje daleč, zibljejo s prstov na pete in nazaj.