»Sodnik Djuro Vlaisavljević ni nobena disciplinirana pošast, sodni stroj ali kaj podobnega,« si je Franci Zavrl natipkal v osebni zapisnik sojenja. »Gre za človeka, ki rad improvizira, za mnenje povpraša še druge, npr. tožilca ali kolege iz Beograda, med obravnavo se rad pošali, npr. 'Ajde, Zavrlu, sedi i uživaj!', 'pa koliko ima još toga, Janša!?', si dopisuje z zapisnikarico, se šali s prevajalcem, dopušča, da cela sodna dvorana - s sorodniki vred - išče najbolj primerne srbohrvaške besede, ki jih prevajalec ne pozna ... Tak je predsednik Vlaisavljević. In še precej živčen se zdi, pa uglajen - tega ne bi smeli pozabiti - 'kao' uglajen zna biti, če se stvar odvija tako, kot mu je všeč: prvi dan sojenja, preden so obtoženi zahtevali njegovo izločitev, so sorodniki in 'civil' Zavrl v pavzi celo pili črno kavo, ki so jim jo skuhali vojaki ...« Tak je bil sodnik Djuro Vlaisavljević. Franci Zavrl je vsak dan, po srečni vrnitvi iz stavbe vojaškega sodišča, javnosti poročal, kaj se dogaja na sodišču. Pred tem se je na hitro pogovoril z odvetnikom Demšarjem, ki mu je svetoval, kaj sme povedati, česa pa ne. Stvari, ki so se dogajale v sodni dvorani, so bile namreč »strogo zaupne«, zato sta Demšar in Zavrl nastopala s posebno strategijo. Za razgibavanje je Zavrl navadno povedal, kako se počuti, potarnal je, da ni cel dan nič jedel, se opravičil, češ da ni vajen nastopati pred velikim številom ljudi in dodal, da je zelo utrujen. Nadaljeval pa je z besedami: »Pričakoval sem, da ...« Ali pa: »Kdor pozna pravno teorijo, ve, da se je danes odvijalo zaslišanje prič ...« Zavrlove ad hoc tiskovne konference so se praviloma zgodile na Roški »pri garažah«, pred tem pa sta se Demšar in Zavrl navadno srečala v vedno polnem, zakajenem bifeju. »Tiskovne konference« so se navadno zgodile okrog 15.30, trajale pa so kakšnih deset minut.