Na podlagi zbranega materjala sem pravzaprav napisal dve igri, Dachauske procese za gledališče in Obsojen na svobodo za televizijo. Obe sta bili uprizorjeni. Igra Dachauski procesi o kateri bom tu poročal je bila sestavljena iz citatov, niti ene vrstice nisem napisal sam, zato lahko rečem, da gre za pravo dokumentarno igro. Zame so bili najzanimivejši pogovori s tožilcem na prvem procesu, Krivicem, ki je bil do mene, vsaj tak občutek sem dobil, zelo odprt. Vprašal sem ga, zakaj je v sodni dvorani s tako gromkim glasom zmerjal obtožence z žaljivimi besedami. Odgovoril mi je, da ima že od mladosti težave z glasilkami, da ne more po tiho govoriti, zato je kričal. Glede zmerjanja pa je kar naravnost povedal, da je bil sveto prepričan, da so obtoženci zagrešili, kar jim je očitala obtožnica, saj so krivdo priznali. Poleg tega, to je prav posebej nekajkrat poudaril, je bil indoktriniran z ideologijo.Vprašal sem ga tudi, ali mu ni nikoli prišlo na misel, da so obtoženci krivdo priznali zaradi strahotnega mučenja. Odgovoril mi je: »Takrat ne, šele pozneje, veliko pozneje mi je to prišlo na misel.« Eden izmed obtožencev, menda Diehl ali Osvald, je bil Krivičev dober znanec. Obiskal ga je v zaporu, in mož mu je priznal vse, kar so ga obtoževali. Vprašal sem ga: »Pa sta bila sama, sta se pogovarjala na štiri oči?« »Ne, nisva bila sama, eden izmed preiskovalcev je bil z nama ...« »Ali tudi takrat niste posumili, da gre za ...« Prekinil me je. »Sploh nisem posumil, bil sem tako naiven.« Reči moram, da Krivic pred menoj ni skušal svoje krivde zmanjšati ali jo celo zanikati. Nikakor pa ni hotel povedati, kdo je pravzaprav stal za procesom. Večkrat sem ga to vprašal, dobro se spominjam, da sem ga ponovno vprašal po tem, ko sva se sprehajala po Tivoliju. Odgovoril mi je: »Saj vendar veste, kdo je pri nas o vsem odločal, tudi vi poznate imena ...«