"Na dan razglasitve sodbe se je sodni zbor v španskih talarjih odpravil v sodno dvorano v slovesnem sprevodu. Krvni sodnik se je usedel na vzvišen prostor, prisedniki pa desno in levo poleg njega. Ko je pisar razglasil "sodni mir", so privedli obtožene. Sodni pisar je prebral obtožnico in zapise, ki so nastali pri zaslišanju obtoženih. Sodnik je vprašal obtožene, ali so zapisi točni, kar je bila seveda formalnost. Potem so prisedniki glasovali o sodbi, ki so jo dejansko sprejeli že pred tem na tajnem zasedanju. Pisar je prebral sodbo. Običajno je pisar (lahko pa tudi tožitelj) prosil za omilitev sodbe. Za to je prejel plačilo, podobno kot za pisanje sodbe. Sodbe navadno niso omilili. Nato je sodnik svečano razglasil sodbo in ukazal, naj se takoj izvrši. Trikrat je vprašal rablja (krvnika), ali je razumel sodbo, kar je moral ta potrditi. Sodnik mu je izročil obsojenca, prelomil sodno palico in jo vrgel na tla pred obsojenca. Obsojencu je sodnik običajno namenil še nekaj tolažilnih besed, češ nihče ne ubeži smrti... Pisar je oklical mir za krvnika, kar je pomenilo, da ga nihče ne sme motiti pri izvršitvi sodbe" (Tratnik Volasko, Košir, 1995, 178, 180).