Nekje daleč, tako se mi je zdelo po celodnevnem tako rekoč nepremičnem ždenju na postelji, je nekdo odklepal vrata, in ko je vstopil, je nekaj dolgo mencal, bojda zaradi tega, ker se je čudil, kako to, da niso zaklenjena. Ni mi jih namreč uspelo zakleniti. Potlej so se vrata s treskom zaprla in slišati je bilo, kako se je ključ dvakrat obrnil v ključavnici. Nisem mogel presoditi, ali z zunanje ali notranje strani. In vendar je bilo vse to že veselo pričakovanje. Če je imel Exupery v čem prav, tedaj je bilo to strnjeno v ugotovitvi, da je v pričakovanju sreča. Bilo je z notranje strani, slišal sem namreč težke korake, ki so se približevali skozi predsobo, nič zavili v tisto čisto kuhinjico, marveč se namenili naravnost sem, v sobo z razgledom. Vstopil je Josh McAllister. Nisem se premaknil niti toliko, da bi pomežiknil. Oba sva bila svetli senci v prostoru, kjer je skozi veliko okno prihajala svetloba minevajočega dne in oddaljenih luči mesta.